Erling Kagge: Hoja: korak za korakom

22,90

Avtor: Erling Kagge

Založnik: Vida
Prevod: Valentina Smej Novak
Datum izida: 23. 11. 2019
Trda vezava
Format: 145 mm x 190 mm

Zakaj hodimo? Od kod hodimo? Kakšen je naš cilj?

Svetovna uspešnica Hoja nam podaja vprašanja o tisti samoumevni stvari, ki nas fascinira – hoji.

Kategorija: Oznaka:

Če postavimo eno nogo pred drugo, se odpravimo na pot odkrivanja in raziskovanja. Te dejavnosti so bistvene za našo naravo. Naši predniki so prepešačili velike razdalje, pridobivali nove izkušnje in se iz njih učili. Hoja je univerzalna, vendar jo bo vsak od nas izkusil drugače. Za Erling Kaggeja je prehod na vprašanja, ki ga očarajo: Zakaj hodimo? Od kod hodimo? Kakšen je naš cilj? Vabi nas, da odgovore na ta vprašanja skupaj raziščemo.

Jezik odraža idejo, da je življenje en sam pohod. Beseda potovanje prihaja iz razdalje, ki jo prehodimo v enem dnevu. Hoja je za Kaggeja naravna spremljava ustvarjalnosti in priložnost za ponotranjeni dialog razmišljanja. Hoja je protistrup za hitrost, v kateri živimo, za naše vztrajanje pri tem hitenju in preudarno razmišljanje. Hoja je ena najbolj radikalnih stvari, ki jih lahko naredimo zase.

Tudi avtor sam polaga velik pomen bližini dreves. Doživi pa enako mero spokoja kot v gozdu, ko se uleže na skale ob morju, v parku ali na nežni mah tik nad drevesno mejo. Ležeč tam potem, ko je hodil, je prepričan, da so najboljše stvari v življenju zastonj.

INFORMACIJE

Avtor: Erling Kagge
Urednik: Valentina Smej Novak
Založba: Vida
ISBN: 978-961-94783-5-6
Jezik: slovenski
Število strani: 160
Datum izida: 23. 11. 2020
Naslovnica: Andreja Jež
Prevod dela: Å gå

Bralna pokušina

NEKEGA DNE moja babica ni mogla več hoditi. Tistega dne je umrla. Fizično je sicer živela še nekaj časa, toda njena nova kolena, s katerimi so ji operativno nadomestili stara, so bila obrabljena in niso bila več sposobna nositi telesa. Tisto malo mišične moči, ki ji je še ostala, je med ležanjem v postelji uplahnilo. Prebava ji je pričela odpovedovati. Srčni utrip ji je pojemal in postajal neenakomeren. Pljuča so zajemala čedalje manj kisika. Proti koncu je hlastala za zrakom.

Takrat sem že imel dve hčeri. Mlajša Solveig je imela trinajst mesecev. Medtem ko je njena prababica počasi usihala v fetalno pozicijo, je Solveig začutila, da je napočil čas, da se nauči hoditi. Z rokami, dvignjenimi nad glavo, oklepajoč se mojih prstov, so ji uspeli prvi stopicljaji po dnevni sobi.

Vsakič ko se je spustila in poskusila nekaj korakov na lastno pest, je odkrila razliko med zgoraj in spodaj, med visokim in nizkim. Ko se je spotaknila in si razbila čelo na robu mize, se je naučila, da so nekatere stvari mehke in druge trde. Učenje hoje je morda najnevarnejši podvig v življenju.

Z iztegnjenimi rokami, da je lovila ravnotežje, je Solveig kmalu osvojila veščino hoje po dnevni sobi. Vzpodbodena od strahu pred padcem je drobencljala v kratkih korakih. Opazujoč te prve poskuse me je presenečalo, kako je širila prste na nogah. Kot da bi se želela z njimi oprijeti tal. “Otroško stopalo še ne ve, da je stopalo”, želi si biti metulj ali jabolko, piše čilenski pesnik Pablo Neruda na začetku svoje pesmi Stopalu mojega otroka. Kar nenadoma se je premikala z zanesljivejšimi koraki. Skozi odprta vrata terase na vrt. Bosonoga se je zdaj že dotikala zemeljske površine, ne le talne obloge: trave, kamna in kmalu tudi asfalta.

Zdelo se je, da se med hojo veliko očitneje izražajo sicer manjši deli njene osebnosti: temperament, radovednost in volja. Morda se motim, vendar se mi med opazovanjem otroka, ki se uči hoditi, zdi popolnoma jasno, da je veselje raziskovanja in obvladovanja najmočnejša sila na svetu. Postavljanje ene noge pred drugo, raziskovanje in premagovanje so lastni naši naravi. Pot raziskovanja ni nekaj, kar začneš, ampak nekaj, kar sčasoma opustiš.

Ko je bila moja babica, ki sem jo klical mormor, rojena v Lillehammerju, 93 let pred Solveig, se je njena družina še vedno zanašala na noge kot na primarno “prevozno” sredstvo. Mormor se je lahko podala na vlak, če je želela potovati kam daleč, toda ni imela veliko razlogov, da bi zapustila Lillehammer.

Svet je raje prišel k njej. V svoji mladosti v pokrajini Oppland je bila priča prihodu serijsko proizvedenih avtomobilov, koles in letal. Pripovedovala mi je, da jo je moj pradedek povabil k Mjosi, največjemu norveškemu jezeru, gledati letalo. To je pripovedovala tako doživeto, kot bi se zgodilo včeraj. Nenadoma nebo ni pripadalo le pticam in angelom.

HOMO SAPIENS JE od nekdaj hodil. Odkar je pred 70.000 leti prvič prišel iz Vzhodne Afrike, je zgodovina naše vrste začrtana z dvonožnostjo. Hoja na dveh nogah je postavila temelje vsemu, v kar smo se razvili. Naši predniki so prečili Arabski polotok in pešačili naprej proti Himalaji, se razprostrli vzhodno po Aziji, čez zamrznjeni Beringov preliv preko obeh Amerik ali pa južno proti Avstraliji. Drugi so hodili na zahod proti Evropi in, končno, navzgor vse do Norveške. Ti prvi ljudje so prepešačili dolge razdalje, da bi lahko lovili na novih in večjih področjih. S tem so pridobili izkušnje in se iz njih kaj novega naučili. Njihovi možgani so se razvijali hitreje od vseh drugih živih bitij. Najprej smo se naučili hoditi, nato smo se naučili zanetiti ogenj in pripraviti hrano, potem smo razvili jezik.

Človeški jeziki odražajo misel, da je življenje en sam dolg sprehod. V enem najstarejših jezikov, ki izvira iz Indije, sanskrtu, se preteklik izraža z besedo gata “tisto, kar smo prehodili”, prihodnjik pa je anāgata, “tisto, česar še nismo prehodili”. Beseda gata je lingvistično sorodna norveški besedi “gått”, ki pomeni “sem hodil”. V sanskrtu je sedanjik izražen tako naravno kot pratjutpanna, “tisto, kar je direktno pred nami”.

NIMAM POJMA, na koliko sprehodih in pohodih sem bil.

Bil sem na kratkih in dolgih hojah. Hodil sem iz vasi in v mesta. Hodil sem podnevi in ponoči, od ljubimk do prijateljev. Hodil sem po globokih gozdovih in čez visoke gore, po zasneženih planinah in skozi urbane džungle. Hodil sem zdolgočasen in evforičen in poskušal oditi stran od problemov. Hodil sem v žalosti in sreči. Ne glede na to, kje in zakaj, sem hodil in hodil. Hodil sem do konca sveta – dobesedno.

Vsaka moja hoja je bila drugačna, vendar vidim skupni imenovalec, ko se ozrem nazaj: notranjo tišino. Hoja in tišina sodita skupaj. Tišina je tako abstraktna, kot je hoja konkretna.

Preden sem si ustvaril družino, nisem nikoli razmišljal o tem, zakaj je hoja pomembna. Toda otroci so želeli odgovore: Zakaj moramo hoditi, ko pa je hitreje, če se peljemo? Tudi odrasli so se spraševali: Kaj je smisel počasnega premikanja od enega kraja do drugega?

Čeprav bi hodila drug ob drugem, bi vsak od naju imel drugačno izkušnjo hoje. Do sedaj sem poskušal z očitnimi razlagami, ki se jih oprimeš, ker so hitre in preproste ter prav nasprotne bistvu hoje, ki je počasnost: razlagal sem, da hoja pripomore k dolgoživosti. Bistri spomin. Znižuje krvni tlak. Krepi imunski sistem. Toda zmeraj, ko sem to izrekel, sem se zavedel, da je to samo pol resnice. Hoja je nekaj veliko pomembnejšega kot zgolj spisek dobrodejnih učinkov, ki jih lahko prebereš v oglasu za vitaminske dodatke. Torej, kaj je druga polovica te resnice?

Zakaj hodimo? Zakaj hodim? Od kod grem in kje je moj cilj?

Odgovori so bili zagonetka, ki sem jo želel razrešiti. Ko sem si obul čevlje in pustil mislim prosto pot, sem bil gotov glede ene stvari: polaganje ene noge pred drugo je ena najpomembnejših reči, ki jih počnemo.

Pojdimo hodit.