Niko Grafenauer

»Ena svežina je v tem, ki me je takoj pritegnila. Ne pa tisto afnanje, ki ga pri mladih pesnikih srečujem sicer.«

Nina Prešern, Gospodična knjiga

»http://gospodicnaknjiga.si/2017/01/zbrka-poezije.html/ Sklepanje glede na to, kdo je knjigo napisal in kaj je na naslovnici, se dogaja prepogosto - predvsem pri mladih, manj izkušenih bralcih, ki s tem zamudijo marsikatero bralno doživetje. Tarnamo, da jih je doma in v šoli zelo težko privabiti h knjigam, še težje k branju poezije. Ob Vodnikovem Zadovoljnem Kranjcu (klikni, če upaš) v srednji šoli skoraj jokajo od smeha, ne pa od domoljubja. Drznem pa si trditi, da mladih ni tako nemogoče pritegniti k branju. Prav obraz in znano ime, mlada in lepa punca, lahko privabita pozornost tistih najstnikov, ki Zbrke poezije sicer ne bi odprli. Kaj se zgodi, ko jo? /…/«

Dijakinja pesnica

»Zbirko sem v enem pogoltnila. Skoraj dobesedno. Sedela sem v dnevni sobi, z večerjo v naročju, z zbirko v roki in ju pogoltnila. To je bila večerja s smehci. Nekatere izmed pesmi so se mi zdele duhovite, recimo »Je rekla«: Iščem si starejšega. / Črnega, / visokega, / dr. doktorja, / je rekla / in vzela / mladega / svetlolasega / nogometaša. Tudi »Poezija je kriva« mi je bila zelo všeč. »Definicije« so mi (nasploh) ljube in zdi se mi, da jih avtorica izbira s humorjem in razmislekom o svojem položaju in okolju, v katerem živi. Všeč mi je, da je jezik enostaven, slog preprost. Naj to ne bo razumljeno narobe – v zadnjem času sem se pogosto srečevala s poezijo velikih besed. Velike besede, zapletene strukture, tuji izrazi, vpijoči in v nebo segajoči simboli. In to mi ni dalo ničesar razen frustracije, ker prebranega ali slišanega nisem razumela. »Zbrka poezije« pa se mi je, čeprav se sama ne morem najbolj vživeti v ljubezensko tematiko, približala ravno z enostavnim jezikom in preprostim slogom. Zdaj, ko razmišljam, kako bi zbirko opisala, se mi v misli prikrade zelena. Zelena barva. Včasih prikupna in duhovita, včasih žalostna in razočarana, predvsem pa mlada. Jo imam v lepem spominu.«

Kaja Šircelj

»Za pesniško zbirko Zbrka poezije sem zvedela pri pouku slovenščine, ko smo prebrali nekaj pesmi iz zbirke, saj smo se s sošolci pripravljali na intervju z Zalo Đurić Ribič in založnico Natašo Detič. Sprva sem imela o prebranih pesmih mešane občutke, nisem vedela, kaj naj si o njih mislim. Ampak večkrat ko sem jih prebrala, bolj so mi postajale všeč. Bila sem res pozitivno presenečena, saj drugače nisem ljubiteljica poezije. Odločila sem se, da pohitim v knjižnico in si izposodim celotno zbirko. Ko sem prebrala vse pesmi, sem ostala kar brez besed. Zale prej nisem poznala, zato sem bila še posebno presenečena, ko sem izvedela, da je dekle, zgolj dve leti starejše od mene, sposobno napisati tako dobre pesmi. Zdi se mi, da je izredno zrela za svoja leta, a hkrati ravno prav mladostniška, da se najstniki z lahkoto povežemo z njo. To je razvidno tudi v njenih pesmih, ki so kratke in preproste, hkrati pa tudi dovolj metaforične in zapletene za tiste starejše in izkušenejše bralce. Večina pesmi ima ljubezensko tematiko, predvsem piše o nesrečni ljubezni. Svoje trenutne probleme sem lahko videla v Zalinih pesmih. Do tega trenutka nisem nikoli mislila, da bom kdaj to rekla, ampak pesmi so mi dejansko pomagale pri tem, da sem spoznala, da ni vse tako hudo, kot sem si v tistem trenutku predstavljala. Ker sem se vsebinsko zelo prepoznala v pesmih, sem zbirko že velikokrat prebrala in še nekajkrat jo bom. Ni pa zgolj vsebina tista, ki me je pritegnila. Jezik v pesmih je bil zame čisto nekaj novega v primerjavi s pesmimi, ki smo jih do tedaj brali pri pouku. Pesnice ni bilo strah uporabiti kletvic, za katere bi morda kdo rekel, da ne sodijo v poezijo. Ampak zakaj bi se slepili, to so besede, ki jih tako mladi kot tudi nekoliko starejši uporabljamo v našem vsakdanu. To, da si jih je upala uporabiti v pesmih, samo kaže na to, da je ni strah povedati točno, kar si misli. Pesem, ki se me je najbolj dotaknila, je Na pragu, saj se mi zdi, da nazorno predstavi, kaj prestajamo najstniki. Posebno konec pesmi se mi zdi zelo pomenljiv: »Sem na pragu osamljenih odraslih let. Zmeraj na pragu.« Torej, vsi tisti, ki zbirke še niste prebrali, hitro v knjižnico ali knjigarno, ker verjamem, da se boste iz pesmi nekaj naučili ali pa vsaj nekaj začutili ob njih. Avtorici bi rada čestitala za njen prvenec in upam, da bom lahko kmalu brala še kaj novega.«

Dobreknjige.si

»https://www.dobreknjige.si/Knjiga.aspx?knjiga=3812 Pesmi se preberejo na dušek, bralca vlečejo od besede do besede in nizajo smehljaje z vsako vejico – ne glede na vsebino pesmi. Stavki so vihravi, kot bi bili hkrati izliti na papir in skrbno premišljeno izoblikovani. Zbrka poezije je izdelek, ki predstavlja in slavi mladost - dekleta in fante, ki svoje mesto v svetu šele iščejo, a so močno prepričani, da ga bodo našli.«

Aleksandra Jurman, profesorica slovenščine na Gimnaziji in ekonomski srednji šoli Trbovlje

»Koliko lepega, izvirnega, čustvenega, navihanega bi zamudila, če bi se prepustila predsodkom in druge lekcije … Prvi stik s knjižico Zbrka poezije Zale Đurić Ribič mi je dal misliti, kako malo je treba, da ljudje podležemo predsodkom. Ko mi v roke prišla mala svetlo modra knjižica s podobo dekleta na naslovnici, sem najprej pomislila: »Ja, hm, Zala, ja. Od Tanje pa Đura.« V glavi so mi šibale misli o tem, da danes pa res lahko že čisto vsak nekaj spesni, najde založnika, če ima »za povrh« še znane starše, gre vse skupaj še toliko lažje. A sem knjižico vseeno spet vzela v roke, češ, bom najprej malo prelistala, potem sodila. Pogledam zadnjo stran platnic. Glej glej, luštna zahvala v nekaj verzih. Potem končno pogled med platnice. Pokukam v kazalo. Slepa kura strada, Šestnajstkrat gre oslica na led, Boli, Odsvetovano srčnim bolnikom, Džabe, Jebeš … Nasmejim se domiselnim naslovom. Potem pa iskanje, kaj se skriva za temi naslovi. Prijetno presenečenje! Koliko iskrenosti, energije, svežine, mladostniške norosti in razigranosti, tudi kanček razočaranja, bolečine in še česa skrivajo Zalini verzi. In kar berem in se smejim, ob naslednjih se malo zamislim, spet ob drugih razmišljam, kako je ujela ritem ter kako super metaforo je uporabila (zdaj pač kot učiteljica slovenščine ne morem iz svoje kože ☺). In sem takoj obžalovala prejšnje pomisleke. Rumeni tisk sicer zaobidem v širokem loku, ampak kaj, ko nas vsakodnevno zasipajo z raznovrstnim smetenjem v informativnih vsebinah komercialnih televizij, v reklamnih pasicah na profilih Facebooka, še celo resni časopisi kdaj podležejo. Dobra lekcija! Bo držalo, da ne smemo soditi knjige le po platnicah, ampak je treba pokukati vanjo. Pa ni ostalo samo pri eni. Lekciji namreč. Trboveljska knjižnica Toneta Seliškarja je pripravila literarni večer z omenjeno mlado pesnico Zalo Đurić Ribič in predstavitev njenega pesniškega prvenca. Ker je na literarnem večeru z mlado pesnico pričakovati več mladih, sem nekaj dni pred dogodkom nagovorila svoje dijake, naj se mi pridružijo. Omenila sem jim tudi zgoraj omenjeno izkušnjo, vendar pravega navdušenja ni bilo zaznati. Poskusila sem še z drugimi »fintami« (beri podkupninami), hm … Tistega jutra na dan dogodka sem se na še skoraj nočnem sprehodu s psom okrcala, kako da mi ni prej prišlo na misel, da bi jim neposredno predstavila zbirko, jim jo dala v roke. Doma sem takoj preletela knjižico, izbrala nekaj pesmi in se odločila, da redno uro skladnje, pri kateri bi dijaki sicer prepoznavali in določali zgradbo večstavčnih povedi, izpeljem nekoliko drugače kot običajno. V šoli smo izbrana besedila skupaj brali, pokomentirali, se nasmejali Zalinim domislicam, ugotavljali, kako jih doživljajo oni kot Zalini vrstniki in jaz, ki sem generacija Zaline mami (no, skoraj ☺), in jih nato opazovali še s skladenjskega vidika. Volk sit, koza cela! In lekcija? Kako »prazno« je bilo moje prvo vabilo! Pomislila sem, da tudi sama ne bi šla, če bi bila na njihovem mestu. Ko pa so bili dijaki v neposrednem stiku s pesmimi in so imeli čas, da se jih te dotaknejo, da se poistovetijo z vsebino, so se zaiskrile marsikatere oči. In sem vedela, nekaj jih zagotovo pride. Kakšno presenečenje je sledilo v knjižnici, verjetno ni treba opisovati. Pa še nekaj besed za zaključek. Hočeš nočeš – učitelje slovenščine v srednji šoli učni načrt zavezuje k obravnavi vsebin za maturo in nam glede na količino snovi dopušča bore malo manevrskega prostora. Večkrat se zgodi, da kolegice in kolegi tarnamo, ali bomo prišli z redno snovjo skozi, in to kljub štirim uram slovenščine na teden. Kdaj pa kdaj pa je vendarle treba »stopiti z drvečega vlaka«, predstaviti kaj, kar ni zabeleženo v učnem načrtu, ali izpeljati kako neobičajno kombinacijo, jaz jo bom poimenovala kar »poetična skladnja po ZĐR«. Da bo (zdaj pa parafraziram ☺) sita ne samo volkulja, ampak tudi kozlički.«

Tomaž Ahačič

»Vidi se, da črpa material iz svojega mladostniškega življenja … kjer je zaljubljena, vendar nesigurna v ljubezen … opazuje naravo, vesolje, razmišlja o bistvu našega obstoja … zraven pa še mladostniško navihana, kar je super …«

Alex Cvetkov

»Prav oblila me je.«

Ula Furlan

»Vau! Zelo imam rada dekleta, ki so luštne, ambiciozne, ampak tud na notr polne. So take rahločutne dekliške misli, s katerimi se seveda marsikatera lahko poistoveti, slišim jih mogoče celo kot kake pop balade. Žmoht, srce, pogum, njen vajb in s tem prepriča, tud če so samo enozložne besede.«

Neisha

»Zala poboža, strese, da mislit, nasmeji, čez vso paleto emocij se elegantno, a nonšalantno, ženstveno in zrelo, pa vseeno igrivo, lahkotno sprehodi. Kratka, pomenljiva, strastna, zabavna, prefrigana, a pametna. Njena poezija njene globine dimenzij. Big like.«

Demetra Malalan

»Spontano, mladostno, fresh, very cool.«

Peter Poles

»Nisem nek ljubitelj poezije, ono, da bi jo študiral in to, se pa zelo rad igram z besedami in mi je res lepo videt, kako se poleg tem, razmišljanj in miselnih in vsebinskih preskokov ukvarja tudi s formo in želi tudi z njo nekaj povedat. Lepa raznovrstnost, super prehodi in uporaba istih besed ter form za totalno diametralne pomene. Za večkratno branje.«

Samuel Lucas

»Zala ni mala umetnica, je veliko več. Njeni verzi človeku, ki jih bere, dajo mislit.«