Anja Kurent, spec. psihoterapije (www.anjakurent.com)

»https://www.anjakurent.com/preberi-in-poglej/julianova-zgodba Julian nas skozi knjigo popelje v svoj svet doživetij (ki ga niti v knjigi Čudo niti v Filmu ne razkrije). Kot junak v knjigi Čudo je izbran za enega od vpeljevalnih kolegov glavnega junaka Augusta. A prav ta izkušnja v njem ponovno vzbudi neprijetna občutja (strah, anksioznost, stisko, nočne more …), zaradi dogodkov v preteklosti. Tako tanka in tako bogata. Kot otroci doživljamo svet iz otroške perspektive. Starši se nam zdijo nezmotljivi vsevedi, babice in dedki polni rešitev in idej, manjši ribnik doživljamo kot ogromno jezero, domače knjižne police kot knjižnico modrosti, prizore iz filmov kot resnično življenje … In prav zanimivo je, kako lahko spomini iz otroštva “oživijo” v naključnem trenutku. Trenutek v sedanjosti nima popolnoma nobene veze z našo preteklostjo. A vendar, naše možganske mreže stkejo povezave in tako smo nenadoma v stiku z nerazložljivo intenzivnimi občutki, telesnimi senzacijami in čustvi - nezavedajoči se prepleta vsega – naših doživljanj v preteklosti in doživetja v sedanjosti. Odrasli v mnogih primerih odreagiramo le na otrokovo ali mladostnikovo vedenje. Pozabimo se ozreti “tja zadaj”. In to nezrelo vedenje odraslih povzamejo tudi naši mladi. Namesto empatije se nezavedno uči nestrpnost. Julian nas opominja, da vsak izmed nas nosi v sebi svojo zgodbo preteklosti. Nihče temu, kar nosi v sebi, ne more ubežati. Včasih pomaga, da o stiski s kom spregovorimo, saj nikoli ne vemo, kakšno zgodbo nosi naš sogovornik v sebi. Ne graja, sočutje ter iskren pogovor z zaupno osebo sta vedno vredna. Julianova zgodba je zanimiva za mlade, pedagoge in starše. Lahko je dodatno poglavje mladinske uspešnice knjige Čudo ali pa samostojno prebrana knjiga.«

Nina Prešern, Gospodična knjiga

»https://gospodicnaknjiga.si/2018/01/julianova-zgodba.html/ Pomenljivi razmisleki ob branju romana se lahko razvijejo tudi ob liku Julianove matere in njenega zaščitništva do sina, ravnateljevem vidiku vključevanja Augusta v šolo in babičini vlogi, saj s svojo izkušnjo iz otroštva vnuka povabi k osebni odgovornosti. Prav ta je idejno gonilo tega nadaljevanja uspešnice Čudo in v njej, sploh če romana dojemamo kot celoto in ju beremo enega za drugim, vidim možnosti za nove in nove bralne dejavnosti pri pouku v osnovni in srednji šoli. Mlade vprašajmo: Kako se vedemo do vrstnikov? Kdo v razredu je predmet posmeha? Kaj nas pri njem moti, zakaj potrebujemo nekoga, na katerega kažemo s prstom? Kaj lahko naredi tisti, ki je tarča posmeha? V kakšne ljudi želimo odrasti? Kdaj naj se v medvrstniške spore vključijo starši ter učitelji in kdaj naj jih gladijo otroci sami? Zakaj se tako bojimo drugačnosti, bolezni, invalidnosti in drugega? Kakšne predsodke gojimo o teh temah? Ali jih lahko ovržemo? Kako naj se odzovemo primerneje?«

Ajda naklada

»https://www.ajdanaklada.com/post-1/recenzija-julianova-zgodba Knjiga je seveda namenjena mlajšim bralcem, a meni, kot učiteljici, je bilo zelo zelo všeč, da je končno predstavljen tudi lik "nasilneža", ne le z vidika njegovih dejanj, ampak tudi ozadja le-teh. Zelo hitro nam namreč postane jasno, da noben otrok ne postane nasilnež sam od sebe in da zelo veliko nanj vpliva tudi vedenje staršev. Na primeru Juliana je bilo namreč zelo lepo prikazano vedenje staršev, ki se v teh časih v šolah vse večkrat pojavlja. Predvsem mama ga je prekomerno ščitila in prevzemala njegovo odgovornost, se prepirala namesto njega, tudi ko to ne bi bilo potrebno.«

Sabina Burkeljca (Bukla, št. 136)

»https://www.bukla.si/knjigarna/otrosko-in-mladinsko/julianova-zgodba-trda-vezava.html Nepozaben mladinski roman Čudo v prevodu Boštjana Gorenca, preveden pred nekaj leti v slovenščino, je izjemno opažen in bran. Fant August je povezal mlade in starejše bralce in nam s svojo unikatnostjo dal misliti. Med bralce prihaja druga knjiga o fantu Julianu in njegova zgodba, ki pa jo pravzaprav lahko beremo samostojno. Prepričana sem, da bodo tisti bralci, ki bodo najprej posegli po Julianovi zgodbi, prebrali še Čudo. Srečanje z Julianom v tej knjigi bo nedvomno na nas naredilo vtis, da se bomo spraševali o sebi in svojem ravnanju. Medvrstniško nasilje ni nedolžna stvar, v otroku lahko pusti globoke rane. Napake delamo vsi, včasih pa je treba slišati zgodbo, ki nam jo pove nekdo drug (v Julianovem primeru je to babica), da v nas prebudi zavedanje, empatijo in resnično obžalovanje. Potem pa je treba naprej, drugače in bolje.«

Govori.se

»https://govorise.metropolitan.si/zanimivosti/po-duhoviti-pripovedi-augusta-v-romanu-cudo-zdaj-se-julianova-zgodba/ Tudi Julianova zgodba je v prvi vrsti knjiga za najstnike, ki bi jo morali obvezno prebrati še vsi odrasli.«