Laura Imai Messina: Telefon v vetru

26,90 

Avtor: Laura Imai Messina

Založnik: Vida
Prevod: Luka Novak
Datum izida: 29. 10. 2020
Mehka vezava z zavihki
Format: 130 mm x 210 mm

Vsi bi želeli še kaj povedati tistim, ki smo jih izgubili…

Kategorija: Oznaka:

Na vetrovnem griču Ocuči na Japonskem je vrt s pogledom na morje, kjer stoji zapuščena telefonska govorilnica. Ljudje že leta potujejo tja, da bi spregovorili v slušalko in prenesli svoja sporočila ljubljenim, ki so jih izgubili.

Ko Yui v cunamiju izgubi mater in hčer, se ji podre svet. Nekega dne sliši za ta poseben kraj, kjer stoji telefonska govorilnica s črnim telefonom z okroglo številčnico. Odloči se, da bo tudi sama odšla na pot.

Na svojem popotovanju spozna Takeshija, nesrečnega vdovca, čigar lastna hči je po izgubi matere nehala govoriti. Kar se bo zgodilo v nadaljevanju, vam bo ogrelo srce, tudi če se bo na začetku zdelo, da je zdrobljeno na koščke …

Bo Yui uspelo ponovno najti samo sebe? Se bo lahko sprijaznila z dogodki, ki so se zgodili, in znova zaživela? Bo sploh lahko še kdaj srečna?

 

 

INFORMACIJE

Avtor: Laura Imai Messina
Urednik: Valentina Smej Novak
Založba: Vida
ISBN: 978-961-94978-8-3
Jezik: slovenski
Število strani: 256
Datum izida: 29. 10. 2020
Naslovnica: Andreja Jež
Prevod dela: Quel che affidiamo al vento

Bralna pokušina

Zračni vrtinec je oplazil rastline na širnem terasastem vrtu Bell Gardie.

Ženska je v bran nagonsko dvignila komolec pred obraz in upognila hrbtenico. Pa vendar se je takoj zbrala in se vzravnala.

Prispela je pred zoro, videla je, kako je vzšla svetloba, a je sonce ostajalo še skrito. Iz avta je raztovorila velike vreče: petdeset metrov najdebelejše plastike v zavojih, zvitke izolirnega traku, deset škatel žebljev z zatiči za v zemljo in kladivo z ženskim ročajem. V Conanu, ogromni trgovini z železnino, jo je prodajalec zaprosil, naj mu pokaže roko; hotel je izmeriti velikost ročaja, a ona se je preplašila.

Urno se je približala telefonski govorilnici, ki se ji je zazdela silno krhka, kot bi bila iz sladkorne pene in meringe, kot bi se je polaščalo na stotine sladkosnedih prstov. Veter je bil že viharen, časa ni bilo več.

Na griču Ocuči sta brez prestanka delala dobri dve uri: ona – da bi v folijo zavila govorilnico, klopco, napis ob vhodu in mali obok, ki je usmerjal na potko – in veter, ki ni niti za trenutek prenehal. Vsake toliko je nezavedno objela samo sebe, tako kot je vedno počela, ko so jo preplavila čustva, a potem se je ponovno vzravnala, pretegnila in se izzivalno postavila pred plasti megle, ki je zdaj že v celoti prekrivala grič.

Šele čisto na koncu, ko se ji je zazdelo, da v ustih čuti že okus morja, kot bi se zrak dvignil vse do takih višin, da bi postavil svet na glavo, se je ustavila. Izčrpana se je sesedla na klopco, zavito kot klobčič svile, s podplati, težkimi od zemlje.

Če bi se svet zrušil, si je rekla, bi se ona zrušila z njim; a če je bil le še kanec upanja, da se obdrži pokonci, pa četudi le v sila krhkem ravnovesju, bi porabila tudi še zadnji kanček energije, da bi mu pri tem pomagala.

Mesto spodaj je še spalo. Sem in tja je na oknih zabrlela luč, a zaradi prihajajočega tajfuna je večina ljudi polkna zaprla in rolete pričvrstila z deščicami. Nekateri so pred vrata zložili vreče peska, da jih ne bi veter vrgel s tečajev in zalil notranjosti.

A Yui se za dež in to nebo, ki se je spustilo vse do njenih čevljev, ni menila. Opazovala je svoje delo: plastično folijo in lepilni trak, s katerima je ovila in prelepila kabino, leseno klopco pred njo, kamnite plošče, položene v vrsto na potki, obok pri vhodu in leseno tablo, na kateri je pisalo “Telefon v vetru”.

Vse je bilo prežeto z zemljo in vodnimi kapljicami. Četudi bi tajfun kaj izruval ali natrgal, je bila tam ona, da zadevo popravi.

Ni je ganilo temeljno prepričanje, da je ranljivost prej lastnost telesa kot stvari, misel na to, da je materialne dobrine moč popraviti in zamenjati, telesa pa ne, in da je to morda čvrstejše od duše – ki je, ko se enkrat zlomi, zlomljena za vedno –, vendar pa manj od lesa, svinca ali železa. Nevarnosti niti za trenutek ni občutila na lastnem telesu.

“September je že,” je zašepetala Yui, opazujoč črnino neba, ki se je bližala z vzhoda. Nagacuki (長月), “mesec dolgih noči”, kot se je glasilo ime, ki mu je bilo pripisano v davnini. In vendar se je spomnila, da je tako rekla prav za vsak mesec, vse do novembra in decembra. April je že, je govorila, in potem maj in tako naprej, ko je natanko preštevala dneve od 11. marca 2011.

Vsak teden je bil muka, mesec pa zgolj čas, ki se je nabral na podstrešju, za neko prihodnjo rabo, za katero se ne ve, če bo sploh kdaj prišla prav.

__________

Yui je imela dolge lase, čisto črne, a svetle pri špičkah, kot narastek, ki je rasel z dna, da bi dosegel vrh. Odkar ji je morska katastrofa posrkala mater in hčer, jih ni več barvala. Namesto tega jih je vsakič malo skrajšala in jih nazadnje pustila, da so rasli na tak način kot spuščena avreola. Barva las, razdalja med nekdanjo rumeno in izvirno črno, je tako govorila o trajanju žalovanja. Postala je nekakšen adventni koledar.

Da je uspela preživeti, je bilo predvsem zasluga tega vrta, bele govorilnice z zložljivimi vrati in črnim telefonom na pultu ob zvezku. Prsti so odvrteli naključno številko, slušalko si položil k ušesu in glas je padel vanjo. Včasih je jokala, včasih pa se je tudi smejala, saj je bilo lahko življenje smešno tudi tedaj, ko pride do tragedije.

In zdaj je bil tajfun že skoraj tu, Yui je čutila, kako prihaja.

Na tem območju so bili orkani pogosti, še posebej poleti. Mlatili so pokrajino, dvigovali strehe in raztresali strešnike po zemlji kot semena, in vsakič znova je Suzuki-san, varuh Bell Gardie, čuval vrt s svojo ljubečo skrbjo.

A tokrat je bil napovedoval strašen tajfun, Suzuki-san pa ni bil prisoten. Novica o tem, da je zbolel, se je hitro razširila. Kako resno, ni bilo jasno, vendar pa je moral v bolnico na preiskave.

Kdo bo čuval ta kraj, če ga ne bo on?

Yui se je tajfun zdel kot poreden otrok, ki se pripravlja, da bo s kanglico vode uničil peščeni grad drugega otroka, takega manj pripravljenega, bolj naivnega; opazuje ga s strani, izza skale, preden udari.

Položaj oblakov se je nenehno spreminjal, vse tam gori se je hitro dogajalo in zdelo se je, kot da svetloba urno izginja na zahod. Iz minute v minuto se je tajfun bolj približeval, se spuščal proti griču kot roka, ki preverja vročino na otrokovem čelu.

Ko se je tuljenje vetra zgrnilo nad vrt, se je v besu vse sploščilo, kot bi šepetalo “prizanesi mi”.

Yuiina frizura se je razprla, napihnila se je kot meduza, se na več točkah razklala in se še naprej šopirila. Dovolj je bil že pogled na to žensko glavo, da si dojel moč vetra. Srhljivemu žvižganju je sledilo upogibanje rastlin na vrtu: higan-bane, rože nirvane, rože mrtvih, ki je škrlatno cvetela; hortenzije, ki je odcvetela in spet postala grmiček; bele fusen-kazure brez cvetov, zelenih sadov, s katerimi so se otroci igrali kot z zvončki.

Četudi se je zdaj le še težko držala na nogah, je začutila potrebo, da bi se znova sklonila in preverila, če je vse pritrjeno. Malo se je vlekla po tleh, malo se je naslanjala z vso težo na maso zraka, nakar je nogo položila na zadnjo kamnito ploščo na potki. Ponovno je preverila zatiče, s katerimi je pričvrstila folijo okrog kabine. Skozi veter se je prebijala z zamahi, kot bi plavala.

Ena od plošč na potki je zaškripala in Yui se je spomnila hčerke, ki je kamnite plošče, ki so pokrivale odtočni kanal pred blokom, imenovala piškoti.

Nasmehnila se je, hvaležna, da se ji je vrnil ta spomin.

__________

Otroci dojemajo srečo kot stvar. Recimo vlakec, ki gleda iz košare, folijo, v katero je zavit kos torte. Ali pa kot fotografijo, na kateri vsi občudujejo le njih.

Za odrasle je vse bolj komplicirano. Sreča je uspeh, delo, moški ali ženska, vse neoprijemljivo in zahtevno. Ko je in tudi ko je ni, postane sreča predvsem to – beseda.

Res je, je pomislila Yui, otroštvo nas uči nekaj drugega, in sicer, da je dovolj iztegniti roko v pravo smer, pa jo imaš, srečo.

Pod sivkasto težo neba je ženska kakih tridesetih let ostajala pokončna, vsem elementom navkljub. Razmišljala je o tem, kaj vse lahko predstavlja srečo, zamotila se je s to mislijo, kot se je nekoč zamotila s knjigami, z zgodbami drugih, ki so se ji vse, brez izjeme, že od otroštva zdele lepše od njene lastne. Spraševala se je, ali se ni prav iz tega razloga odločila, da bo delala na radiu. Tako neskončno jo je privlačilo poslušanje zgodb drugih, rada se je izgubila v njihovih pripovedih.

Za Yui je že nekaj let sreča prihajala iz tega črnega in težkega predmeta, na katerem so bile v krogu napisane številke od 1 do 0. Z ušesom ob slušalki se je izgubljala v pogledu na vrt na tem odmaknjenem griču severovzhodne Japonske. Iz zaliva je bilo moč zaznati tudi morje, čutila je njegov vzvalovani vonj po soli. Tu je Yui sanjala, da se pogovarja s svojo hčerko, ki je obstala pri treh letih, in materjo, ki jo je držala v naročju vse do zadnjega.

In ko sreča postane stvar, postane sovražna vsaka druga stvar, ki jo ogroža. Pa četudi neoprijemljiva, kot veter ali dež, ki pada z višav.

Za ceno svojega neznatnega življenja Yui ne bi nikoli dopustila, da se kaj hudega zgodi tej stvari in kraju, ki ji je dajal glas.