Kent Haruf: Najini duši ponoči

24,90

Avtor: Kent Haruf

Založnik: Vida
Prevod: Katja Jenčič
Datum izida: 30. 9. 2020
Trda vezava
Format: 130 mm x 220 mm

Zgodba o iskanju prijateljstva v jeseni življenja …

Zadržana, preprosta, grenkobna, a navdihujoča zgodba o starejšem moškem in ženski, ki se skupaj spoprimeta z dogodki iz njunega preteklega življenja in razcvetita upe o bližnji prihodnosti.

V že poznanem okolju Holta v Koloradu, kjer se dogajajo vse neverjetne zgodbe Kenta Harufa, Addie Moore nepričakovano obišče soseda, Louisa Watersa. Mož ji je umrl že pred leti, tudi Louisova žena je že pokojna – v tako majhnem mestu se ljudje poznajo že desetletja …

Njegova hči živi več ur stran v Colorado Springsu, njen sin se je odselil še dlje v Grand Junction. Addie in Louis pa že dolgo živita sama v velikih in praznih hišah brez družine in prijateljev. Noči so zelo osamljene, saj nimata nikogar, s katerim bi se lahko pogovarjala.

INFORMACIJE

Avtor: Kent Haruf
Urednik: Valentina Smej Novak
Založba: Vida
ISBN: 978-961-94978-7-6
Jezik: slovenski
Število strani: 181
Datum izida: 30. 9. 2020
Naslovnica: Andreja Jež
Prevod dela: Our souls at night

Bralna pokušina

In potem je napočil dan, ko je Addie Moore obiskala Louisa Watersa. Bilo je nekega majskega večera, tik preden se je popolnoma stemnilo.

Živela sta nekaj hiš narazen v Cedrovi ulici v najstarejšem delu mesta z bresti, koprivovci in enim samim javorom, ki so rasli vzdolž robnika in zelenih trat, ki so tekle od pločnika do dvonadstropnih hiš.

Čez dan je bilo toplo, ob večerih pa se je shladilo. Hodila je po pločniku pod drevesi in pri Louisovi hiši zavila.

Ko je Louis prišel do vrat, je rekla: Lahko vstopim in se o nečem pogovorim s tabo?

Sedla sta v dnevno sobo. Ti lahko ponudim pijačo? Čaj?

Ne, hvala. Morda ne bom dovolj dolgo tu, da bi jo lahko spila. Ozrla se je naokrog. Lep dom imaš.

Diane je vedno skrbela, da je bilo lepo. Jaz se nekaj trudim.

Še vedno je lepo, je rekla. Že leta nisem bila tu.

Pogledala je skozi okna na stransko dvorišče, kjer se je večerilo, in v kuhinjo, kjer je korito in pulte ožarjala luč. Vse je bilo videti čisto in urejeno. Gledal jo je. Bila je čedna ženska, vedno se mu je tako zdelo. Ko je bila mlajša, je imela temne lase, zdaj pa so bili beli in kratko postriženi. Še vedno je bila postavna, le malo obilnejša v pasu in bokih.

Verjetno se sprašuješ, kaj počnem tukaj, je rekla.

No, zdi se mi, da nisi prišla sem, ker si mi želela povedati, kako lepo hišo imam.

Ne. Nekaj bi ti rada predlagala.

Aha?

Ja. Nekakšna ponudba.

Okej.

Ne ženitna, je rekla.

Na to niti nisem pomislil.

Je pa nekakšno kakor-ženitno vprašanje. Ampak ne vem, če zdaj sploh lahko. Mrzle noge imam. Zasmejala se je. To je nekako tako kot v zakonu, kajne?

Kaj?

Da te zebe v noge.

Morda.

Ja. No, bom kar rekla.

Poslušam, je rekel Louis.

Zanima me, ali bi razmislil o tem, da bi kdaj prišel k meni prespat.

Kaj? Kako to misliš?

Mislim, oba sva sama. Predolgo sva že sama. Že leta. Osamljena sem. Mislim, da si mogoče tudi ti. Zanima me, ali bi prišel ponoči spat z mano. In se pogovarjat.

Strmel je vanjo, gledal jo je, zdaj je bil radoveden, previden.

Nič ne rečeš. Sem ti vzela sapo? je vprašala.

Verjetno res.

Ne govorim o seksu.

O tem sem se spraševal.

Ne, ne seks. Na to ne gledam tako. Mislim, da sem že davno izgubila ves spolni nagon. Govorim o tem, da se prebijeva skozi noč. In leživa na toplem v postelji, prijateljsko. Skupaj leževa v posteljo in ti prespiš. Noči so najhujše. Se ti ne zdi?

Ja. Mislim, da so.

Nazadnje vzamem tablete, da zaspim, in predolgo berem, naslednji dan pa se počutim zadeto. Za nobeno rabo nisem, ne zase ne za druge.

To poznam.

Ampak se mi zdi, da bi lahko spet spala, če bi bil nekdo v postelji z mano. Nekdo prijeten. Nekakšna bližina. Pogovor ponoči, v temi. Premolknila je. Kaj misliš?

Ne vem. Kdaj bi pa začela?

Kadar hočeš. Če, je dejala, hočeš. Ta teden.

Naj razmislim.

Prav. Če se bo to zgodilo, bi rada, da me tisti dan, ko boš prišel, pokličeš. Tako bom vedela, da te lahko pričakujem.

Prav.

Počakala bom, da se mi oglasiš.

Kaj pa, če bom smrčal?

Boš pač smrčal … ali pa se boš odvadil.

Zasmejal se je. To bo prvič.

Stala je tam in šla ven in se sprehodila nazaj domov, on pa je stal med vrati in jo gledal, to sedemdesetletno žensko srednje postave z belimi lasmi, kako je odhajala pod drevesi v zaplatah svetlobe, ki jo je metala ulična svetilka na vogalu. Kaj za vraga, je dejal. Samo ne prenagli se.