Karina Sainz Borgo: Hči Španke

27,90 

Avtor: Karina Sainz Borgo

Založnik: Vida
Prevod: Jaka Andrej Vojevec
Datum izida: 4. 9. 2020
Mehka vezava z zavihki
Format: 150 mm x 230 mm

Portret ženske, ki se izogne vsem stereotipom, povezanim z ekstremnimi situacijami.

Kategorija: Oznaka:

Lahko izgubite vse. Lahko začnete znova … a le kot nekdo drug.

Caracaška učiteljica Adelaida Falcon umre po hudi bolezni. Njena 38-letna hčerka Adelaida ostane sama v mestu, prežetem z nasiljem, ki uravna dnevni ritem življenja. Kmalu po pogrebu ugotovi, da je njeno stanovanje prevzela skupina nepoznanih žensk po navodilih Maršalke. Čeprav trka na sosedina vrata, da bi dobila nekaj odgovorov, vrata ostanejo nema …

Hči Španke nas posrka v temačno in nepredvidljivo vzdušje sodobnega Caracasa: je zgodba o žalovanju, osamljenosti in preživetju v mestu, ki se je spremenilo v pekel. Hkrati pa knjiga zaradi svoje izjemne literarne nastrojenosti presega zgolj reportažno opisovanje razmer v sodobni Venezueli. Pravo moč temu romanu daje portret ženske v življenjski stiski. Skozi oči Adelaide doživimo sesutje sveta, kakršen je bil nekoč.

 

 

INFORMACIJE

Avtor: Karina Sainz Borgo
Urednik: Valentina Smej Novak
Založba: Vida
ISBN: 978-961-94978-6-9
Jezik: slovenski
Število strani: 222
Datum izida: 4. 9. 2020
Naslovnica: Domen Fras
Prevod dela: La hija de la española

Bralna pokušina

Sredi nočnega obračunavanja sem se spomnila, da že nekaj časa nisem slišala hrupa kotlička iz sosednjega stanovanja. Sosede Aurore Peralta nisem videla že vse, odkar je šla mama v paliativno oskrbo. Čudno se mi je zdelo, da ni bilo tistega zoprnega zvoka potegovanja verige, ki je noč za nočjo prodiral skozi stene stanovanja, da mi je grgranje splakovanja vrtalo v sanje.

Nisem vedela kaj dosti o njej. Samo da je sramežljiva, nič kaj prikupna in da so ji vsi rekli »hči Španke«. Njena mama Julia je bila Galicijčanka, imela je majhno okrepčevalnico v četrti Candelaria, v predelu Caracasa, kjer se nahaja večina lokalov španskih priseljencev. V tistem času je tja zahajalo veliko ljudi iz Galicije in Kanarskih otokov, tu in tam pa tudi kakšen Italijan.

Stranke so bili skoraj izključno moški. Prihajali so na pivo, ki so ga brezvoljno srkali iz steklenic. V peklenski vročini so brkljali po čorbah iz čičerike in špinače, iz leče s klobaso ali po vampih z rižem. Pri Peralti so menda stregli najboljši beli fižol s školjkami. Po številu gostov sodeč je že moralo biti res.

Julia je bila še ena od mnogih žensk, ki so se preživljale s poklicem, ki so se ga priučile, še preden so prišle v državo: to so bile kuharice, šivilje, kmetice, točajke in medicinske sestre. A večinoma so se najprej zaposlile kot gospodinjske pomočnice pri lokalni buržoaziji v petdesetih in šestdesetih letih; druge so odprle majhne prodajalne in trgovine. Ti ljudje so se lahko preživljali samo na en način: z delom z rokami. Prišli so tudi tiskarji, knjigarnarji in nekaj učiteljev, ki so postali del življenja. S sabo so prinesli zveneče z-je, s katerimi so rezali zrak ob vsakem pogovoru, vsaj dokler se niso privadili naše izgovarjave.

Kot njena mama se je tudi Aurora Peralta preživljala s tem, da je kuhala za druge. Nekaj časa pred in po Julijini smrti je vodila družinsko gostilnico, potem pa jo je prodala in pričela posel s prodajo peciva, ki ga je vodila od doma. Najemnina za lokal je bila visoka, pa tudi bolj tvegano je bilo: kadarkoli bi lahko kdo vdrl z naperjeno pištolo in odnesel ves denar, če ne celo dvakrat ustrelil v nesrečnika, ki bi bil ravno na blagajni.

Čeprav je bila samo devet let starejša, je bila Aurora videti že kot starka. Nekajkrat je prišla na obisk in prinesla kak kolač, ki ga je malo prej vzela iz pečice. Zdela se mi je prijazna in dobrodušna, tako kot njena mama, ko je še živela. Na neki način je imela podobno življenje kot jaz: tudi ona ni imela očeta. Tako sem vsaj sklepala, saj sta živeli podobno kot midve z mamo. Obema so se dnevi začenjali in končevali v binomu, ki sta ga tvorili mati in hči. Presenetilo me je, da Aurora Peralta ni prišla na bdenje ob mami. Pa sem ji povedala, kako slabo je z njo, ko me je povprašala po njenem zdravju. Domnevala sem, da ji najbrž posel trpi zaradi pomanjkanja moke, jajc in sladkorja, da ji gre zadnje čase bolj slabo ali da se je morda celo vrnila v Španijo, če je še imela kakšne sorodnike tam. Zatem sem pozabila na Auroro Peralta, kot bi šlo za pregorelo žarnico. Preveč dela sem imela s svojim drugim zorenjem, hranila sem se izključno z mamino prisotnostjo, ki sem jo še vedno živo čutila. Nisem potrebovala ali hotela nikogar drugega. Nihče ni skrbel zame in tudi sama nisem želela skrbeti za nikogar. Če bi šlo na slabše, bi branila pravico do lastnega preživetja, tudi če bi morala za to pregaziti pravice drugih. Oni ali jaz. V tisti državi ni bilo nikogar, ki bi bil tako širokogruden, da bi mi dal milostni strel. Nihče mi ne bi zavezal oči, nihče mi ne bi potisnil v usta zadnje cigarete. Nikomur se ne bom zasmilila, ko pride moja ura.