Lojze Grčman: Uroš Zorman: tako, kot sem rekel


Kljub ustavitvi javnega življenja v Sloveniji vam sporočamo zelo veselo novico. V tem tednu bo izšla težko pričakovana biografija enega najboljših slovenskih rokometašev – Uroša Zormana.

Maestro na Poljskem. El Genio v Ciudad Realu. V svoji dolgoletni igralski karieri se je soočil z marsikaterimi vzponi in padci. Zaradi vztrajnosti, trdega dela in nepopustljivosti je vedno uspel preseči samega sebe in pokazati najboljše, česar je bil zmožen.

Ekskluzivno vam pripenjamo eno od prigod v knjigi:

Nekoč so policisti Uroša ustavili, ko je vozil renaulta 4, legendarno katrco. Ta ni bila njegova, ampak je bila last Ognjenove mame, ki je ni bilo doma. Priložnost sta fanta izrabila za en krog do Črnuč. Ker Ognjen še ni imel dovoljenja, je za volan sedel nekaj mesecev starejši Uroš. Naš dvojec je bil na eni strani Brnčičeve ulice, policijska patrulja pa na drugi. „Ne, ne, ni šans, da bi prišli sem. Niti slučajno!“ je Ognjena prepričeval Uroš. A že čez nekaj trenutkov je policistoma pojasnjeval, zakaj nima prometnega dovoljenja in čigav je avto. /…/ Na dan svoje odisejade s katrco sta se prijatelja ustavila tudi v enem od fužinskih barov.

Kot nalašč je tam na pijači sedel tudi najin trener Kasim Kamenica. Ko je videl, s katerim avtom sva prišla, je skoraj počil od smeha. Nato je vendarle za silo prišel do zraka in vprašal: „Fanta, čigav štedilnik je tole?“

(Ognjen Backovič)