Tišina

22,90 

Erling Kagge

Kaj je tišina? Kje je? Zakaj je dandanes pomembnejša kot kdajkoli?

Erling Kagge je norveški raziskovalec, pisatelj in založnik. Izkusil je tišino. Je prvi človek, ki je dosegel vse tri vrhove sveta: severni pol, južni pol in goro Everest. V svetovni uspešnici Tišina nam poda 33 odgovorov, kako najti trenutke tišine v vsakdanjem življenju.

Kategorija: Avtor:

Kaj je tišina? Kje je? Zakaj je dandanes pomembnejša kot kdajkoli?

Erling Kagge je norveški raziskovalec, pisatelj in založnik. Izkusil je tišino. Je prvi človek, ki je dosegel vse tri vrhove sveta: severni pol, južni pol in goro Everest. V svetovni uspešnici Tišina nam poda 33 odgovorov, kako najti trenutke tišine v vsakdanjem življenju.

Takole pravi med drugim:

“…

Ko ne morem od sveta oditi, odjadrati ali odplezati, sem se naučil, da ga izklopim. Da sem se tega naučil, je kar trajalo. Šele ko sem dojel, da imam prvinsko potrebo po tišini, sem jo lahko sploh pričel iskati – ležala je tam in me čakala, globoko pod kakofonijo hrupa prometa in misli, glasbe in strojev, iphoneov in ratrakov. Tišina.

Tišina, ki ti kot mlad ptič počiva v dlani. Sam na morju lahko slišiš vodo, v gozdu žuborenje potoka ali šelestenje vej v vetru, v gorah pa drobna gibanja med kamni in mahom. To so trenutki, ko namtišina nudi zavetje. Iščem jih v sebi. Iz minute v minuto. Lahko se zgodi v naravi, prav tako pa tudi v pisarni, ko si vzamem trenutek odmora tik pred sestankom ali se umaknem iz pogovora. Izklopiti sveta ne pomeni, da pokažemo hrbet okolici, prav nasprotno: pomeni, da svet vidimo jasneje, se držimo začrtane poti in skušamo ljubiti življenje.

Tišina je na sebi bogata. Je ekskluzivna in razkošna. Ključ, ki nam odklene nove načine mišljenja. Ne gledam je kot razsvetljenje ali nekaj duhovnega, bolj kot praktično sredstvo, da bi bogatejše živel. Ali, povedano bolj vsakdanje: kot globlji način doživljanja sveta.

… “

Podnaslov: V času hrupa

  • Jezik: slovenski
  • Leto izida: 2018
  • Število strani: 160
  • ISBN/EAN: 9789619445839
  • Mere izdelka vxš: 18 x 14
  • Vezava: Trda
  • Datum Izida: 23.10.2018
  • Založba: Vida D.O.O. Ljubljana
  • Avtor: Erling Kagge
  • Prevajalec: Valentina Smej Novak

 

 

Bralna pokušina

Tišina: V času hrupa

Ko ne morem od sveta oditi, odjadrati ali odplezati, sem se naučil, da ga izklopim. Da sem se tega naučil, je kar trajalo. Šele ko sem dojel, da imam prvinsko potrebo po tišini, sem jo lahko sploh pričel iskati – ležala je tam in me čakala, globoko pod kakofonijo hrupa prometa in misli, glasbe in strojev, iphoneov in ratrakov.

Tišina.

Nedolgo tega sem skušal svoje tri hčere prepričati, da so skrivnosti sveta skrite v tišini. Sedeli smo ob mizi in jedli nedeljsko večerjo. Dandanes se redko zgodi, da obrok pojemo skupaj, toliko se sicer dogaja med tednom. Nedeljske večerje so postale edina priložnost, da skupaj obsedimo in se pogovarjamo drug z drugim.

Punce so me skeptično gledale. Gotovo, tišina je … nič? Še preden sem lahko razložil, na kakšen način je tišina lahko prijateljica in luksuz, veliko bolj dragocen kot Louis Vuittonova torbica, ki si jo tako zelo želijo, so že prišle do svoje ugotovitve: tišina je čisto priročna, ko si žalosten. Sicer je pa nekoristna.
Sedeč ob mizi sem se nenadoma spomnil, kako so bile radovedne, ko so bile otroci. Kako so se čudile, kaj se skriva za vrati. Spomnil sem se njihove osuplosti, ko so strmele v stikalo za luč in me prosile, naj “odprem luč”.

Vprašanja in odgovori, vprašanja in odgovori. Čudenje je gibalo življenja. Toda moji otroci so stari trinajst, šestnajst in devetnajst let in se čudijo čedalje manj. Če jih še zmeraj kaj začudi, hitro potegnejo na plano svoje pametne telefone in poiščejo odgovor. Še zmeraj so radovedne, toda njihovi obrazi so čedalje manj otroški in čedalje bolj odrasli, glave pa jim bolj polnijo ambicije kot vprašanja. Nobene od njih ni zanimal pogovor o tišini; da bi jim vzbudil zanimanje, sem jim povedal zgodbo o dveh prijateljih, ki sta se odločila preplezati goro Everest.
Nekega dne sta se odpravila iz baznega tabora, da bi preplezala jugozahodno steno. Dobro jima je šlo. Oba sta dosegla vrh, toda potem je nastopila nevihta. Jasno jima je postalo, da jima ne bo uspelo živima sestopiti. Prvi je po satelitskem telefonu poklical svojo nosečo ženo. Skupaj sta izbrala ime njunega še nerojenega otroka. Potem je tiho preminil tik po vrhom. Drugemu prijatelju ni uspelo pred smrtjo nikogar poklicati.

Nihče ne ve, kaj točno se je dogajalo v teh urah na gori. Zaradi suhih in hladnih razmer na nadmorski višini 8000 metrov sta oba suho zmrznila. Tam počivata v tišini in sta videti bolj ali manj tako, kot se ju spomnim, ko sem ju nazadnje videl pred dvaindvajsetimi leti.

Naenkrat je pri mizi nastopila tišina. Na enem od telefonov je zabrenčalo sporočilo, toda nikomur ni prišlo na misel, da bi v tistem trenutku preveril svoj telefon. Raje smo tišino napolnili s sabo.

Kmalu zatem so me povabili, da bi imel predavanje na univerzi St. Andrews na Škotskem. Temo naj si izberem sam. Običajno sem predaval o ekstremnih popotovanjih na konec sveta, toda tokrat so se moje misli obrnile navznoter, k opisani nedeljski večerji z družino. Odločil sem se, da bom predaval o tišini. Čeprav sem se dobro pripravil, sem bil kot običajno, nervozen pred predavanjem. Kaj pa, če natresene misli o tišini sodijo bolj v domeno družinskih nedeljskih večerij, in ne v študentske predavalnice? Saj ne da bi pričakoval, da me bodo med osemnajstminutnim predavanjem izžvižgali, toda želel sem, da bi študente zanimala tema, ki mi je bila tako pri srcu.
Predavanje sem začel z minuto tišine. Lahko bi slišali iglo, ki pade na tla. Nema tišina.

Naslednjih sedemnajst minut sem govoril o tišini, ki nas obdaja, pa tudi o nečem, kar je zame še pomembnejše, tišini v nas. Študentje so ostali tiho. Poslušali so. Zdelo se je, kot da so pogrešali tišino.

Še istega večera sem z nekaterimi od njih zavil v pub. Bilo je bolj ali manj točno tako kot v mojih študentskih letih na Cambridgeu: stali smo na prepišnem vhodu, vsak z vrčkom piva v roki.

Prijetna, radovedna družba, brenčeča atmosfera, zanimivi pogovori. Kaj je tišina? Kje je? Zakaj je dandanes pomembnejša kot kdajkoli? so bila vprašanja, na katera so želeli odgovore.
Ta večer mi je veliko pomenil, pa ne samo zaradi dobre družbe. Po zaslugi študentov sem ugotovil, kako malo razumem. Doma nisem mogel nehati razmišljati o teh treh vprašanjih: Kaj je tišina? Kje je? Zakaj je dandanes pomembnejša kot kdajkoli?
Vsak večer sem obsedel in si z njimi razbijal glavo. Začel sem pisati, razmišljati in brati, bolj zase kot za kogarkoli drugega. Ob koncu svojega iskanja sem se znašel s triintridesetimi poskusi odgovora na ta vprašanja.