Erling Kagge: Tišina

22,90

Avtor: Erling Kagge

Založnik: Vida
Prevod: Valentina Smej Novak
Datum izida: 23. 10. 2018
Trda vezava
Format: 145 mm x 190 mm

Kaj je tišina? Kje je? Zakaj je dandanes pomembnejša kot kdajkoli?

Erling Kagge je norveški raziskovalec, pisatelj in založnik. Izkusil je tišino. Je prvi človek, ki je dosegel vse tri vrhove sveta: severni pol, južni pol in goro Everest. V svetovni uspešnici Tišina nam poda 33 odgovorov, kako najti trenutke tišine v vsakdanjem življenju.

Kategorija: Oznaka:

“V sodobnem svetu je odločitev za tišino tista, ki je bistveno težja, saj hrup nekako pomeni, da živiš in se udejanjaš tudi prek drugih ljudi, tudi prek naprav, ki so zdaj vseprisotne in nas prejkone oddaljujejo od samih sebe,”

Erling Kagge se je pisanja knjige lotil z vidika svoje izkušnje. V svojem življenju je osvojil južni pol, severni pol in Mount Everest. Antarktika je najtišji kraj, kjer je kadarkoli bil. Hodil je po južnem polu in v okolici ni bilo nobenega drugega človeškega hrup – samo njegovi zvoki. V ledu, globoko beli praznini, je slišal in videl tišino.

Tišina ni le nasprotje zvoka. Obstajata namreč dve tišini – tista okoli nas in še pomembnejša, tista v nas. Ta pojem ima veliko opraviti z nami samimi, z našo notranjostjo, z raziskovanjem in spoznavanjem samih sebe. Sposobnost, da si lahko ustvarimo svojo notranjo tišino, nas bogati. Je ključ za odklepanje novih načinov mišljenja.

Nenehni vzgib, da se človek z nečim enostavno mora zamotiti, ni nov. Vsi v tem svetu hitenja iščemo načine za kratkotrajno zaposlitev, ker se bojimo biti sami s sabo. Bilo je celo dokazano, da je za večino ljudi že 15 minut brezdelja v popolni tišini zelo težka naloga.

Seveda pa Kagge ne piše samo o tem, kako je sredi današnjega hrupnega sveta z nenehnimi šumi in zvoki vrnitev k tišini nekaj osvobajajočega, temveč poskuša tišino kot vrednoto umestiti tudi v medsebojna razmerja.

 

 

INFORMACIJE

Avtor: Erling Kagge
Urednik: Valentina Smej Novak
Založba: Vida
ISBN: 978-961-94458-3-9
Jezik: slovenski
Število strani: 160
Datum izida: 23. 10. 2018
Naslovnica: Andreja Jež
Prevod dela: Stillhet i støyens tid

Bralna pokušina

Ko ne morem od sveta oditi, odjadrati ali odplezati, sem se naučil, da ga izklopim. Da sem se tega naučil, je kar trajalo. Šele ko sem dojel, da imam prvinsko potrebo po tišini, sem jo lahko sploh pričel iskati – ležala je tam in me čakala, globoko pod kakofonijo hrupa prometa in misli, glasbe in strojev, iphoneov in ratrakov.

Tišina.

Nedolgo tega sem skušal svoje tri hčere prepričati, da so skrivnosti sveta skrite v tišini. Sedeli smo ob mizi in jedli nedeljsko večerjo. Dandanes se redko zgodi, da obrok pojemo skupaj, toliko se sicer dogaja med tednom. Nedeljske večerje so postale edina priložnost, da skupaj obsedimo in se pogovarjamo drug z drugim.

Punce so me skeptično gledale. Gotovo, tišina je … nič? Še preden sem lahko razložil, na kakšen način je tišina lahko prijateljica in luksuz, veliko bolj dragocen kot Louis Vuittonova torbica, ki si jo tako zelo želijo, so že prišle do svoje ugotovitve: tišina je čisto priročna, ko si žalosten. Sicer je pa nekoristna.

Sedeč ob mizi sem se nenadoma spomnil, kako so bile radovedne, ko so bile otroci. Kako so se čudile, kaj se skriva za vrati. Spomnil sem se njihove osuplosti, ko so strmele v stikalo za luč in me prosile, naj “odprem luč”.

Vprašanja in odgovori, vprašanja in odgovori. Čudenje je gibalo življenja. Toda moji otroci so stari trinajst, šestnajst in devetnajst let in se čudijo čedalje manj. Če jih še zmeraj kaj začudi, hitro potegnejo na plano svoje pametne telefone in poiščejo odgovor. Še zmeraj so radovedne, toda njihovi obrazi so čedalje manj otroški in čedalje bolj odrasli, glave pa jim bolj polnijo ambicije kot vprašanja. Nobene od njih ni zanimal pogovor o tišini; da bi jim vzbudil zanimanje, sem jim povedal zgodbo o dveh prijateljih, ki sta se odločila preplezati goro Everest.

Nekega dne sta se odpravila iz baznega tabora, da bi preplezala jugozahodno steno. Dobro jima je šlo. Oba sta dosegla vrh, toda potem je nastopila nevihta. Jasno jima je postalo, da jima ne bo uspelo živima sestopiti. Prvi je po satelitskem telefonu poklical svojo nosečo ženo. Skupaj sta izbrala ime njunega še nerojenega otroka. Potem je tiho preminil tik po vrhom. Drugemu prijatelju ni uspelo pred smrtjo nikogar poklicati.

Nihče ne ve, kaj točno se je dogajalo v teh urah na gori. Zaradi suhih in hladnih razmer na nadmorski višini 8000 metrov sta oba suho zmrznila. Tam počivata v tišini in sta videti bolj ali manj tako, kot se ju spomnim, ko sem ju nazadnje videl pred dvaindvajsetimi leti.

Naenkrat je pri mizi nastopila tišina. Na enem od telefonov je zabrenčalo sporočilo, toda nikomur ni prišlo na misel, da bi v tistem trenutku preveril svoj telefon. Raje smo tišino napolnili s sabo.

Kmalu zatem so me povabili, da bi imel predavanje na univerzi St. Andrews na Škotskem. Temo naj si izberem sam. Običajno sem predaval o ekstremnih popotovanjih na konec sveta, toda tokrat so se moje misli obrnile navznoter, k opisani nedeljski večerji z družino. Odločil sem se, da bom predaval o tišini. Čeprav sem se dobro pripravil, sem bil kot običajno, nervozen pred predavanjem. Kaj pa, če natresene misli o tišini sodijo bolj v domeno družinskih nedeljskih večerij, in ne v študentske predavalnice? Saj ne da bi pričakoval, da me bodo med osemnajstminutnim predavanjem izžvižgali, toda želel sem, da bi študente zanimala tema, ki mi je bila tako pri srcu.

Predavanje sem začel z minuto tišine. Lahko bi slišali iglo, ki pade na tla. Nema tišina.

Naslednjih sedemnajst minut sem govoril o tišini, ki nas obdaja, pa tudi o nečem, kar je zame še pomembnejše, tišini v nas. Študentje so ostali tiho. Poslušali so. Zdelo se je, kot da so pogrešali tišino.

Še istega večera sem z nekaterimi od njih zavil v pub. Bilo je bolj ali manj točno tako kot v mojih študentskih letih na Cambridgeu: stali smo na prepišnem vhodu, vsak z vrčkom piva v roki.

Prijetna, radovedna družba, brenčeča atmosfera, zanimivi pogovori. Kaj je tišina? Kje je? Zakaj je dandanes pomembnejša kot kdajkoli? so bila vprašanja, na katera so želeli odgovore.

Ta večer mi je veliko pomenil, pa ne samo zaradi dobre družbe. Po zaslugi študentov sem ugotovil, kako malo razumem. Doma nisem mogel nehati razmišljati o teh treh vprašanjih: Kaj je tišina? Kje je? Zakaj je dandanes pomembnejša kot kdajkoli?

Vsak večer sem obsedel in si z njimi razbijal glavo. Začel sem pisati, razmišljati in brati, bolj zase kot za kogarkoli drugega. Ob koncu svojega iskanja sem se znašel s triintridesetimi poskusi odgovora na ta vprašanja.