Bojan Amon

Avtor je človek z neusahljivo mero humorja. Zanima ga tisoč stvari – ljudje, družba, politika, tehnologija, literatura … Svoja opažanja in izkušnje je strnil v prvencu Živemu se vse zgodi, ki je izšel pri Založbi Vida. Z njo nas spodbuja, naj živimo v sedanjem trenutku in življenje zajemamo s polno žlico.

Vse je odvisno od tega, kako se odzoveš na to, kar se ti zgodi. In sam sem se odločil za optimističen in pozitiven pogled na vse, kar se mi dogaja.

Bojan Amon

Živemu se vse zgodi

Bralna pokušina

1. Starševski loto

Glavni dobitek na loteriji življenja

Bil je nekakšen nebrušen diamant, neprecenljiv in redek. Skozi odraščanje sem postopoma izvedel, kaj vse je v življenju počel – človek je bil prvi Slovenec v jugoslovanski reprezentanci v košarki in igral je na prvem svetovnem prvenstvu v Argentini leta 1950. Potapljal se je – na dah! – do globine 45 metrov. Imel je svojo firmo. Rad je preprijemal dame. Bojda zelo rad. Zmogel je. Če bi rekli, da bi je bil “previden z denarjem”, bi bili zelo radodarni. 

Bil je popolnoma brez občutka za vedenjski dekor. Če je iz vode prišel krvav zaradi odrgnin od skal, če se je urezal med kakšnim domačim popravilom – ni ga zanimalo. Pri dobrih 40 letih je sredi zime, neprivezan (in nepribit ?) čelno priletel v tovornjak, njegova vranica je šla v koš za smeti, kolk je bil zlomljen, koleno zdrobljeno, sesut je bil, kot da ga je zadela raketa Zemlja–Zemlja. On pa je na poti v bolnico sedel v rešilcu in se pogovarjal z bolničarjem. Sestavljali so ga eno leto. Res, prav nič ga ni motilo.

Dasiravno je otroštvo prežvečil brez svojega očeta, je bil vrhunski oče – čeprav je kdaj primazal kakšno. Pravzaprav zaradi tega. Vedno je bil varno zavetje, v katerega sem pribežal pred vsem, včasih celo pred mestoma ognjeno materjo. Tudi če sem ga polomil – in polomil sem ga –, sem vedno vedel, da me ima brezpogojno rad. 

Nikoli ne bom pozabil epizode na plaži, po kateri sem mislil, da me bo s svojo lopatasto roko pospremil direktno na Brione. Očetov vid nikoli ni bil zrel za pilotsko kariero, zato je tudi moj prvi spomin na njegovočuten obraz, okrašen z naočniki. Brez njih je slepomišil po svetu. Svojo ljubezen do potapljanja in podvodnega ribolova je tako lahko začutil le, če je tudi masko za potapljanje opremil z lečami. In to ne kakršnimi koli, potreboval je bifokalne leče. Te sem seveda v pogovorih zaznal kot “bifukalne” leče, nekaj, kar me je kot radostnega adolescenta silovito zanimalo. Kdo bi si namreč mislil, da obstajajo leče, ki že z imenom povedo, da “bi fukal”. 

Petični izdelek za izostren podvodni vid seveda ni bil poceni, prav tako ni bilo veliko optikov, ki bi bili sposobni na ta način obrusiti masko (brez dvoma pa je bilo dovolj optikov, ki “bi fukali”).  Oče je to masko čuval kot najdragocenejši zaklad, saj brez nje ni imel veliko od dopusta, vsaj ne v vodi. A trenutek neprevidnosti je bil dovolj, da sem jaz, že takrat z vidno izraženim talentom za štorasto vedenje, stopil nanjo in jo zdrobil na stotine kosov. 

To je moj prvi spomin na strah, najbolj primarni strah, ki ga  vsi poznamo: strah pred neznanim. Znani hudič je namreč vedno bolj privlačen od neznanega. Še najbolj prepričan sem bil, da bom ujel tako klofuto, da bom tudi sam potreboval leče – po tem ko me bodo sestavili skupaj in bom prestal dolgotrajno rehabilitacijo. Za vsak slučaj sem se zjokal kar vnaprej ter računal, da bodo solze malce omilile ofenzivo. Z gigantskim cmokom v grlu sem – kot mali morski prašiček – pricvilil do očeta in priznal. Vse. Kot pri spovedi. Še tisto, česar nisem zagrešil, za vsak slučaj. Navzlic pričakovanemu viharju epskih razsežnosti je sledil le pogled: mešanica strogosti, razočaranja in sočutja. Pogled, ki je dal hkrati vedeti, da sem ga polomil, a da nobena štoravost ne more polomiti brezmejnega sočutja, ki ga je čutil do mene. Rekel je le: “O, moj Bojko.” Tisti večer sem tako močno jokal od sreče, da so v Istri izmerili rekordno plimo. Moj oči. Trden, a mehak. Vedno na moji strani pred železno roko vzgoje, s katero je neusmiljeno in često neekonomično vihtela mati. 

Železna lady ni vzdevek, ki so si ga spomnili za nekdanjo britansko premierko, Margaret Thatcher. Moja mati je bila prva železna lady. Jutra je ponavadi začenjala v živo rdeči spalni halji, ki jo je na hrbtu nenavadno simbolično krasil vezeni gigantski zmaj. Ta je povsem ustrezal njenemu tipičnemu jutranjemu vedenju, ki pred drugo kavo ni bilo v civilizacijskih okvirih tudi najbolj nerazvitih družb. Haljo ji je – bržkone kot sporočilo – na eni od službenih poti kupil oče. Svoja sporočila je vedno znal plasirati zelo diskretno. 

Kar je v družinski ekosistem vnesel oče z umirjenostjo in racionalnostjo, je mati zabelila z nebrzdano strastjo, nepredvidljivostjo in čustvenostjo, ki ni nikogar pustila ravnodušnega. Njeno strokovno profiliranje v literaturi in zgodovini je hotelo, da so bili njeni domači dramski nastopi vedno slogovno prefinjeni in vredni najdražjega abonmaja. Bolj kot je ropotala, bolj zahtevne in artikulirane besede je bruhal zmaj na halji. 

Kot oče je bila tudi mati strog intelektualec – akademska profesorica, ki je bolj kot vse cenila mlinček v glavi. Precej pove dejstvo, da sem pri 7 letih bral leksikon in se učil o renesančnih umetnostnih podvigih. Nič čudnega, da nisem vedel, kaj imam v hlačah do dvajsetega leta, naročen sem bil na Življenje in tehniko, ne na Omamo ali Vroči Kaj. Televizija je bila za mater vir vsega zla, pranje možganov na kubik, zato je bil moj čas pred zaslonom vedno zelo omejen (izjema je bil šport, ki je bil za mater skoraj svete narave; ime sem dobil po Bojanu Križaju, mislim, da to pove vse). Navijanje za Roka Petroviča, Bojana Križaja in Matejo Svet je bilo skorajda dolžnost. 

Pregovor pravi, da je moški glava družine, žena pa vrat – kar nedvomno velja za mojo družinsko postavitev. Mati je tipično žensko manipulativno naravo, ki moškega obrne do te mere, da na koncu izvede njeno idejo, misleč, da je njegova, razvila do stopnje olimpijske discipline. Njen največji dar – ki ga je, vsaj deloma, prenesla tudi name – je bila popolna brezbrižnost do javnega mnenja. Vedno je trdila, da je zanjo bistveno, kaj misli ona, ne kaj mislijo drugi, ter da se precej raje ukvarja s svojim življenjem kot s tujimi. Podobno je nekoč dejala angleška kraljica, ko je za svoje podložnike izjavila, da “ni pomembno, kaj mislijo oni, temveč kaj misli ona”. 

Nedvomno je to pripomoglo k njenemu uspehu na različnih področjih. Pri mami, ne pri kraljici – slednja se je pač rodila. Še bolj kot to pa sem globoko spoštoval njeno načelnost. Bila je najbolj enakopravna ženska, kar sem jih spoznal – precej pred svojim časom. Gospodinjska opravila so ji bila vidno odveč, zato se je iz kuhinje pogosto kadilo, garderoba pa se je krčila hitreje kot snežna odeja v juniju. Neuspešno je skušala del opravil prevaliti na očeta, ki je že ob vstopu v kuhinjo pokazal popolno odsotnost talenta za karkoli. 

Številke je niso zanimale. Zanjo so bile v najboljšem primeru indikativne narave. Če se je prenavljala kuhinja, je izziv, kako dvometrsko mizo stlačiti v prostor dolžine 1,8 metra, videla kot očetov problem, ne njen. Njen problem je bil rešen, ko je izbrala mizo in brezkompromisno dala vedeti, da je to končni odgovor in da glas ljudstva odpade. Če je dobila plačo v ponedeljek, je bila v sredo brez denarja. 

Vse je delala po občutku in navdihu. Sovražila je obiske – za razliko od očeta, ki je kastrirano komaj čakal na poštarja ali soseda, da je doma vsaj priložnostno uzrl nedružinski obraz. Še manj posluha kot za številke pa je imela za vse sorte komercialno naravnanih ljudi, ki so izvajali telefonsko anketiranje. Po telefonu je namreč z užitkom izvajala maratonske pogovore s sestro in z nikomer drugim. Kadarkoli je nesrečni anketar naletel nanjo, se je v dveh  sekundah zlagala, da je ravno sredi operacije kolka in da lahko na vse z veseljem odgovori oče ter mu slovesno in brez čustev predala anketno štafeto. Ta je seveda zaradi kroničnega pomanjkanja obiskov z vsakim anketirancem razvil tako dolg pogovor, da se je anketarju vmes iztekla izmena. 

Čas je bil sploh zanimiva komponenta v našem gospodinjstvu. Oče je kot strojni inženir materi štopal telefonske pogovore (impulzi so bili takrat dragi kot žafran). Če bi bilo po njegovo, bi sleherni družinski izlet ali pot na morje začeli že leta 1945 – da le ne bi zamudili. Mati je bila nasprotnica časa na najvišjem nivoju – ta je bil le kulturno ustvarjena razsežnost sugestivne narave, nikakor pa ne nekaj, kar drži za vse ljudi. Po njenem dojemanju časa bomo vsi živeli 3.000 let. Bila sta totalno nasprotje, izraženo skozi neprestani boj med inženirsko logiko in akademsko inspiracijo, ki je praktičnosti ne zanimajo (ter jo kvečjemu omejujejo). 

A na nekaterih področjih sta si bila nenavadno podobna. Vlagala – tako čas kot denar kot kakršnokoli drugo valuto – sta izključno vase. Modni kritiki bi se pri nas doma obrnili stran, pleh na parkirišču je bil vedno nekaj razredov slabši tudi od najskromnejših sosedov. Slednje se je izkazalo za zelo preudarno naključje. Avtomobilizem je bilo področje, ki ga, na nivoju družine, nikakor nismo osvojili. Že nakup avtomobila je bil vedno lekcija o tem, kako ne početi zadev. Oče je bil poštena naivčina in je skoraj pri vsakem nakupu avtomobila potegnil kratko. Številka serviserja za avto je bila pri nas napisana ob telefonu, saj se je vedelo, da jo bomo potrebovali – vprašanje je bilo le, kako pogosto.

Nič več sreče ni imel niti za volanom – a tudi to je bilo neštetokrat bolje, kot da je za volan sedla mati. Bila je voznica, ki si je ne želiš srečati, še najmanj pa na cesti. Izpit za avto je namreč naredila bržkone še v času Kraljevine SHS in to v ekstremnih razmerah, sredi zime, ko je v Ljubljani zapadlo skoraj meter snega. Njena glavna vožnja je trajala vsega skupaj 10 minut, v njej pa ni prestavila vzvratno ali višje od druge. Parkirati se ni naučila nikoli. Ko prileze do parkirišča in je potrebno zvito manevriranje po podblokovskem parkirišču, zanjo znak R na prestavni ročici še danes pomeni “Reci sosedu”. Tudi oče je zadnje čase spremenil odnos do prestav – zadnjih nekajkrat, preden so mu vzeli izpit, je iz Bežigrada do Kodeljevega brezskrbno pripeljal v prvi. Avto je bil tudi zelo pogosta arena za izmenjavo nesoglasij.

Starša sta, ko to pišem, poročena 54 let. Preživela sta drugo svetovno vojno, brutalno prometno nesrečo, šokantno smrt lastnega otroka, bogati strokovni in športni karieri, posvojila dva druga otroka, zgradila dve hiši in spisala več knjig. Kolikor časa se je le dalo, sta preživela v naravi, –bodisi na sprehodih, nabiranju gob ali ob kakšni obliki dela. Preživela sta večino svojih kolegov in kolegic -– opažam namreč, da so se očetove obletnice z bivšimi športnimi kolegi in sodelavci sprevrgle v neskončne večerje v dvoje, kjer eden ne sliši, drugi pa ne vidi več. Tudi mamine znanke in kolegice, ki se sporadično pojavijo pri nas, so že precej majave in gojijo isti sivo-vijolični lasni odtenek. Vsi ostali njuni znanci in sorodniki so namreč večinoma že kompost. Imela sta vzpone in padce, tako med sabo kot s svojimi otroki. 

Staršev človek ne izbira, so dani. Biološki, krušni, rejniški ali kaj šestega. Taki kot so, so. So venomer unikatni mozaik lastne vzgoje, družbenih pričakovanj, okoliščin, genov in osebnih navad. So tudi neskončna tkalnica vedenjskih vzorcev, ki jih – brez izjeme – prenašajo na nas. Slehernik si, posebej v času pubertete, zavzeto obljublja, da ne bo tak kot njegova mati ali oče. In slehernik na neki točki spozna, da tako kot njegov oče na sestanke prihaja pol ure prezgodaj, obleke zlaga po barvni lestvici in navzlic visokemu tehničnemu znanju ni uspel osvojiti dveh tipk na pralnem stroju. Dobre starše od slabih loči eno samo: ali so sposobni v nevidnemu primežu lastnih ambicij, travm, strahov in pričakovanj nuditi dovolj ljubezni svojim otrokom. Jih zaščititi in brcniti v rit – karkoli je v danem trenutku potrebno – vse s Salomonsko željo po ultimativnem dobrem. 

Vem, da je zgolj vprašanje časa, kdaj mi bo nek brezvezni torek zazvonil telefon, da mi nekdo preda sporočilo, da enega (in nato drugega) od staršev ni več. Zato sem svojo “bilanco” o starših izdelal že davno. Vsak od nas ima tu pa tam nekaj sreče – ta je namreč nujna začimba za tisto, kar imenujemo lepo življenje. A toliko sreče, kot sem jo imel jaz, da sem od vseh razpoložljivih možnosti naletel na človeka, ki ju še danes brez sramu imenujem oči in mami, ni imel nihče. 

Samo predstavljajte si: otrok, rojen priseljenskim staršem “od dole”,  brez realnih možnosti za karkoli, dan v posvojitev, konča v objemu varnega, ambicioznega, preskrbljenega in svobodomiselnega okolja, v katerem sta dva človeka šla čez vse, a sta še našla dovolj moči, da nekomu nekaj data. Dva človeka, ki sta marsikdaj življenje premagovala v brutalno strm klanec, sta mi dala vse, kar starš lahko otroku nudi in še več. Dovolila sta mi, da sem barval čez črto, barvito in neomejeno izrazil svoje želje, strahove, upe in brezupe, ki so bili pogosto zreli za pogovor s strokovnjakom. Brez oklevanja, brez obžalovanja, brez pogojevanja in brez razmisleka, da je karkoli drugega kot brezpogojna ljubezen sploh alternativa. 

Bojan Amon in Jasna Kuljaj na predstavitvi knjige