V času hrupa

Erling Kagge

Ko ne morem od sveta oditi, odjadrati ali

odplezati, sem se naučil, da ga izklopim.

Da sem se tega naučil, je kar trajalo. Šele ko sem

dojel, da imam prvinsko potrebo po tišini, sem

jo lahko sploh pričel iskati – ležala je tam in me

čakala, globoko pod kakofonijo hrupa prometa

in misli, glasbe in strojev, iphoneov in ratrakov.

Tišina.

Nedolgo tega sem skušal svoje tri hčere prepričati,

da so skrivnosti sveta skrite v tišini. Sedeli smo

ob mizi in jedli nedeljsko večerjo. Dandanes se

redko zgodi, da obrok pojemo skupaj, toliko se

sicer dogaja med tednom. Nedeljske večerje so

postale edina priložnost, da skupaj obsedimo in se

pogovarjamo drug z drugim.

Punce so me skeptično gledale. Gotovo, tišina je

… nič? Še preden sem lahko razložil, na kakšen

način je tišina lahko prijateljica in luksuz, veliko

bolj dragocen kot Louis Vuittonova torbica, ki si jo

tako zelo želijo, so že prišle do svoje ugotovitve:

tišina je čisto priročna, ko si žalosten. Sicer je pa

nekoristna. 

Sedeč ob mizi sem se nenadoma spomnil, kako

so bile radovedne, ko so bile otroci. Kako so se

čudile, kaj se skriva za vrati. Spomnil sem se

njihove osuplosti, ko so strmele v stikalo za luč in

me prosile, naj “odprem luč”.

Vprašanja in odgovori, vprašanja in odgovori.

Čudenje je gibalo življenja. Toda moji otroci so

stari trinajst, šestnajst in devetnajst let in se

čudijo čedalje manj. Če jih še zmeraj kaj začudi,

hitro potegnejo na plano svoje pametne telefone

in poiščejo odgovor. Še zmeraj so radovedne,

toda njihovi obrazi so čedalje manj otroški in

čedalje bolj odrasli, glave pa jim bolj polnijo

ambicije kot vprašanja. Nobene od njih ni zanimal

pogovor o tišini; da bi jim vzbudil zanimanje, sem

jim povedal zgodbo o dveh prijateljih, ki sta se

odločila preplezati goro Everest.

Nekega dne sta se odpravila iz baznega tabora,

da bi preplezala jugozahodno steno. Dobro jima je

šlo. Oba sta dosegla vrh, toda potem je nastopila

nevihta. Jasno jima je postalo, da jima ne bo

uspelo živima sestopiti. Prvi je po satelitskem

telefonu poklical svojo nosečo ženo. Skupaj sta izbrala ime njunega še nerojenega otroka. Potem

je tiho preminil tik po vrhom. Drugemu prijatelju

ni uspelo pred smrtjo nikogar poklicati. Nihče

ne ve, kaj točno se je dogajalo v teh urah na gori.

Zaradi suhih in hladnih razmer na nadmorski

višini 8000 metrov sta oba suho zmrznila. Tam

počivata v tišini in sta videti bolj ali manj tako,

kot se ju spomnim, ko sem ju nazadnje videl pred

dvaindvajsetimi leti.

Naenkrat je pri mizi nastopila tišina. Na enem od

telefonov je zabrenčalo sporočilo, toda nikomur

ni prišlo na misel, da bi v tistem trenutku preveril

svoj telefon. Raje smo tišino napolnili s sabo.

Kmalu zatem so me povabili, da bi imel predavanje

na univerzi St. Andrews na Škotskem. Temo naj si

izberem sam. Običajno sem predaval o ekstremnih

popotovanjih na konec sveta, toda tokrat so se

moje misli obrnile navznoter, k opisani nedeljski

večerji z družino. Odločil sem se, da bom predaval

o tišini. Čeprav sem se dobro pripravil, sem bil

kot običajno, nervozen pred predavanjem. Kaj pa, če natresene misli o tišini sodijo bolj v domeno

družinskih nedeljskih večerij, in ne v študentske

predavalnice? Saj ne da bi pričakoval, da me bodo

med osemnajstminutnim predavanjem izžvižgali,

toda želel sem, da bi študente zanimala tema, ki

mi je bila tako pri srcu.

Predavanje sem začel z minuto tišine. Lahko

bi slišali iglo, ki pade na tla. Nema tišina.

Naslednjih sedemnajst minut sem govoril o

tišini, ki nas obdaja, pa tudi o nečem, kar je zame še

pomembnejše, tišini v nas. Študentje so ostali tiho.

Poslušali so. Zdelo se je, kot da so pogrešali tišino.

Še istega večera sem z nekaterimi od njih zavil

v pub. Bilo je bolj ali manj točno tako kot v mojih

študentskih letih na Cambridgeu: stali smo na

prepišnem vhodu, vsak z vrčkom piva v roki.

Prijetna, radovedna družba, brenčeča atmosfera,

zanimivi pogovori. Kaj je tišina? Kje je? Zakaj je

dandanes pomembnejša kot kdajkoli? so bila vprašanja,

na katera so želeli odgovore.

Ta večer mi je veliko pomenil, pa ne samo zaradi

dobre družbe. Po zaslugi študentov sem ugotovil,

kako malo razumem. Doma nisem mogel nehati razmišljati o teh treh vprašanjih: Kaj je tišina? Kje je?

Zakaj je dandanes pomembnejša kot kdajkoli?

Vsak večer sem obsedel in si z njimi razbijal

glavo. Začel sem pisati, razmišljati in brati, bolj

zase kot za kogarkoli drugega. Ob koncu svojega

iskanja sem se znašel s triintridesetimi poskusi

odgovora na ta vprašanja.

10

Star sem čez petdeset in dal sem skozi kar precej

rojstnodnevnih zabav ob šestdeset-, sedemdeset-,

ali osemdesetletnicah. Če ste mlajši od mene in še

niste bili na toliko praznovanjih visokih okroglih

obletnic, vam lahko povem, da se najpogostejši

stavek, ki ga slišiš na teh zabavah, glasi: “Vsi ti

dnevi so prišli in so šli – sploh se nisem zavedal,

da je to življenje.” Dobro povedano. Gostje

poznavalsko prikimajo in si grizejo ustnice. Res je,

da se vsak po svoje boji smrti, toda strah, da nismo

živeli, je še močnejši. Ta strah se še krepi proti

koncu življenja, ko se ve, da bo kmalu prepozno.

Ti si tisti, ki odloča, ali boš tem besedam prikimal

ali odmajal. Nič kriminalnega ni, če sediš ob

okrašeni mizi in ugotoviš, da si večino življenja

zapravil. Da nisi bil kaj prida prisoten. Da si

pretežno živel skozi druge.

Nesrečno pri vsem skupaj je to, da si zapravil

tako velik del možnosti, da bi živel bogatejše

življenje. Da nisi izkoristil svojega potenciala.

Da si si dovolil, da so te od tega odvrnili. Nisi se

ustavil, vendar so te hrup, pričakovanja in videz odvrnili, namesto da bi vztrajal pri tistem, kar si

tisti trenutek počel in kar bi nemara storil drugače.

Saj ne rečem, da je to preprosto, vendar je morda

vredno.

Namesto da bi s kelihom šampanjca v rokah

razglabljali o letih, ki so prišla in šla, prisluhnimo

ob enaindvajsetem rojstnem dnevu raje stoiku

Seneki: “Življenje, če ga le znaš uporabiti, je

dolgo.”

Tudi če bi živeli tisoč let, bi se življenje zdelo

kratko, če bi čas, ki nam je na razpolago, vrgli

stran. Obstajamo, toda redki od nas zares živimo, je

rekel Seneka pred 2000 leti. “Življenje je zelo kratko

in nemirno za tiste, ki pozabijo na preteklost,

zanemarijo sedanjost in se bojijo prihodnosti. Ko

pridejo do konca, uboge reve spoznajo, da so bili

ves ta čas zaposleni s tem, da niso počeli ničesar.”

Ne vem, kolikokrat so mi povedali, da na našem

delu sveta večina ljudi ne trpi materialnega

pomanjkanja, temveč pomanjkanje časa. To sicer

dobro zveni, ne drži pa povsem. Imamo dovolj časa. 

Življenje je dolgo, če si dovolj pogosto

prisluhnemo in se ozremo navzgor.