Rachel Hollis

“… Nič, kar je trajnega, se ne zgradi čez noč. Nihče ne zgradi dediščine v trenutku, zmeraj gre za nabor izkušenj. Če boš imela srečo, bo tvoja zapuščina življenje v nastajanju. 

Od mojega podjetja za organizacijo dogodkov do današnjega medijskega posla je minilo trinajst let dela – in prav nobenega od teh let nisem potratila. Potrebovala sem trinajst let, da sem pridobila vse to znanje, o katerem vam zdaj lahko pišem. Trinajst let predavanj študentom, skupin za starševsko pomoč in strokovnih debat sem potrebovala, da sem se dovolj izurila za pripravo govora, ki je bil navdih za to poglavje. Javni nastopi so mi spodleteli in vedno znova sem delala napake, s katerimi sem se naučila, kako to početi. Morala sem pisati zanič romane, ki jih nisem nikoli dokončala, in potem tudi enega, ki ga ni hotel nihče kupiti. Morala sem si izbojevati svojo pot v založniško dejavnost in porabila sem leta, da sem si izgradila prepoznavnost, preden sem dobila priložnost, da lahko napišem knjigo, kot je ta pred vami. 

Druge za drugimi sem morala pretrpeti osebne stiske in poraze in zavrnitve – vse zato, da lahko danes stojim pred vami in vam pravim: “Vredno se je bojevati za svoje sanje, in če morda ne moreš obvladovati tega, kar ti bo ponudilo življenje, lahko obvladaš borbo.” 

In še zadnji razlog, zakaj ljudje opustijo svoje sanje? 

Zgodi se jim nekaj travmatičnega. Katastrofa je ultimativno opravičilo. Zgodijo se ti ločitev, bolezen ali še kaj hujšega in cilj tiho zdrsne nekam v ozadje in tam tudi ostane. Ostane tam, saj je travma tako težka, da ne moremo nositi še dodatnih bremen. 

Včasih se zgodi kaj katastrofalnega, in če smo čisto pošteni, se delček nas celo razveseli, saj pomislimo, No, zdaj ne more nihče pričakovati od mene še kaj, saj je čudež že to, da se sploh še držim pokonci. 

Naj si vzamem trenutek in vsem vam, ki se morda pravkar soo čate s čim bolečim, položim na srce: čudež je, da ste tukaj. Častno dajete od sebe največ, da se borite naprej. Ste bojevnice zaradi vseh preizkušenj, s katerimi se soočate, toda ne drznite si zdaj potratiti vse te moči, ki ste jo nabrale, samo zato, ker ste tako stežka prišle do nje. To so najpomembnejše zgodbe, ki jih moramo deliti. 

To moč zdaj lahko izkoristite za to, da boste tlakovale pot, po kateri vam bodo drugi lahko sledili. V poglavjih te knjige sem delila številne svoje boleče zgodbe in prav o nobeni mi ni bilo lahko govoriti. Toda upam, da sem s tem, ko sem jih delila, lahko pomagala nekaterim od vas, ki ste se soočile s podobno preizkušnjo. Prav tako sem govorila o svojih ciljih in sanjah in o načinih, kako sem se prisilila, da sem jih dosegla. Prav vsake od teh sanj so imele svoj namen v mojem življenju. Včasih je šlo za majhno spremembo, spet drugič za življenjske prelomnice, toda v vsakem primeru sem ob njih zrasla. Drage moje, ne gre za vaše cilje in sanje. Gre za to, kaj postanete na tej poti do cilja. 

Ko ti glas avtoritete govori, da traja predolgo, da si predebela, prestara, preutrujena, ali preprosto preveč ženska, ko je travma prevelika … veš, kaj ti ponuja? 

Dovoljenje, da odnehaš. 

Itak si že prestrašena, itak že dvomiš vase, in ko še nekdo pride in ti pove točno tisto, kar te že muči, potem pomisliš, Ja, saj sem si mislila. Odnehala bom. 

Še enkrat si preberi, kar si si zapisala na začetku tega poglavja. No, zdaj me pa poslušaj. 

Ne smeš odnehati! 

Odvzela sem ti to dovoljenje. Vzela sem moč, ki jo imajo nad tvojim življenjem ti ljudje in te okoliščine, in ti jo vračam. 

Misliš, da ni tako preprosto? Seveda je. Gre samo za dojemanje, kajne? Tvoje dojemanje tega, kar te zadržuje, je zdaj veliko in slabo in grozno, toda te ovire so resnične le, če verjameš vanje. 

Vse je zdaj v tvojih rokah. Vse, kar se poslej zgodi, je odvisno izključno od tebe. Toda to je zaguljen del, saj ti pravim: nikogar ne bo toliko brigalo za tvoje sanje, kot briga tebe. Nikoli in nikdar. 

Me slišiš, sestrica? 

Če bi rada shujšala, napisala knjigo, ali bila na televizji ali po- tovala okoli sveta na turneji, ti si kapitanka svojih sanj. Morda bi rada imela hišo, magistrirala ali rešila svoj zakon. Morda bi si rada odprla spletno trgovino, začela svoj posel ali dobila glavno vlogo v mjuziklu. Naj je veliko ali malo, veličastno ali vsakdanje, nikogar ne briga toliko kot tebe. 

Pa čeprav imaš družino, ki te podpira. Čeprav imaš najboljše možne prijateljice. Čeprav je tvoj partner najbolj vzpodbuden človek na svetu in tvoj največji fen. Celo v tem primeru si tega ne želijo tako močno, kot si to želiš ti. 

Ne meče jih ponoči pokonci. Ne gori jim v srcu.
To so tvoje sanje.
Tvoja lastna srčna želja, ki je bila prisotna, še preden si se je v celoti zavedla. Bi rada videla, da obrodi sadove? No, potem pač moraš razumeti, da ti je nihče ne more vzeti, pa tudi, da ti nihče ne more pomagati, da jo dosežeš. Res ne. 

Odločiti se moraš, da boš sledila svojim najbolj norim sanjam. Ni pomembno, kako navadne ali posebne so. Ni pomembno, če se drugim zdijo smešne ali preveč brezvezne. Sploh ni važno. To so tvoje sanje in vso pravico imaš, da jim slediš – ne zato, ker si bolj pomembna, nadarjena ali zmrežena kot drugi, pač pa zato, ker si tega vredna. Ker si vredna, da ne dovoliš, da bi tvoja preteklost narekovala tvojo prihodnost. 

Začni še danes. Takoj zdaj, v tem trenutku: obljubi si – ne, obljubi meni – da boš dosegla vse te velike reči. 

Si želiš velikih reči v življenju? 

Ne boš jih dosegla, če boš rekla ja. To je najlažji del. Dosegla jih boš, če ne boš odnehala, ko boš slišala besedo ne

STVARI, KI SO MI POMAGALE 

1. Drznost. Precej drzno je, če ignoriraš nasvete drugih, celo nas- vete strokovnjakov. Mislim, da nam v tem pogledu vsem pride prav malo drznosti. Ne mislim, da moraš postati agresivna in nespoštljiva; mislim pa, da moraš imeti jasno pred očmi cilj, ne glede na to, kaj ti pride na pot. 

2. Različne poti. Ko pišem te nasvete, me skrbi, da bi kdo, ko bo to prebiral, lahko razumel takole: “Pojdi in teži ljudem tako dolgo, dokler ne dobiš, kar hočeš.” To ne bo nikogar nikamor pripeljalo in to vsi dobro vemo. Ko slišiš ne, to razumi kot na- mig, da poskusiš po drugi poti. 

3. Da sem imela cilj jasno pred očmi. Ni težko biti osredotočena, ko si vsa nakurjena za novi projekt, toda ta osredotočenost postane težja, ko ti življenje prinese na pot prepreke in motnje. Torej si svoje cilje zapiši in pripni nekam, kjer jih boš videla jasno pred sabo. Sem pristašica kolažev s podobami, ki si jih prilepim na notranjo stran vrat od omare, da me vsak dan jasno spomnijo, kakšni so moji cilji. Trenutno so na vra- tih prilepljeni: naslovnica revije Forbes z direktorico, ki je sama ustanovila podjetje in se uveljavila, počitniška hiša na Havajih 

… in fotka Beyoncé, jasno.