Jan WeilerPrigode iz družinskega življenja

V PUBERZVERINSKEM LABORATORIJU 4: VZDRŽEVANJE REDA

Red naj bi bil pol življenja. To vodilo puberzver ne le, da grobo ignorira, temveč prav ovrže. Po njenem mnenju red ni niti življenje niti vrlina, ampak težka nadloga, ki ni niti zabavna niti koristna. Na vsake toliko puberzver izkusi, da pospravljeni poskusni prostor privabi nasmešek in milino na obraz izvajalca poskusa in njegove soproge. 

Puberzver je sposobna, da z različnimi stopnjami kaosa upravlja z razpoloženjem izvajalca poskusa. Slednji vstopi v poskusne prostore okoli 14h in jo prisili, da pospravi in presortira umazano perilo. Puberzver prosi, naj čiste obleke pospravi v omaro, umazane pa odnese v kletno pralnico. In poleg tega naj ves prostor po možnosti spravi v tisto blaženo stanje, v katerem je bil celih nekaj dni pred veliko nočjo.

Vse te besede izvajalec poskusa izreče kupu umazanega perila. Puberzveri ni moč videti. Da bi jo našel, bi moral izvajalec preplezati cele gore, vendar je to možnost zavrnil, saj je nečastna in ni v skladu z njegovim raziskovalnim poslanstvom. Po vnovičnem pozivanju se je puberzver oglasila nekje izza hribov, da se bo najprej še malo čilirala, nato pa bo prevzela to breme. 

Okoli 15h je izvajalec poskusa ponovno vstopil v prostore poskusa in z zadovoljstvom ugotovil, da se je hrib znižal za polovico. Puberzver je čemerno čepela na tleh in sortirala nogavice. To je že nekaj: skozi okna je spet lahko posijalo sonce in med drugim osvetljevalo številne kozarce s hladno mlečno kavo v različnih fazah razkroja. Izvajalec poskusa je izrazil veselje ob dejstvu, da so se kozarci spet pojavili in da bodo kmalu spet na razpolago vsem članom družine. V glavo mu je priletelo nekaj rjavih dokolenk, zato se je umaknil.

Ob 16.23 je ugotovil novo napredovanje. Tla v poskusnem prostoru so bila v celoti pohodna. Na pisalni mizi pa se je nakopičilo vse, kar je puberzver v hrčkastem slogu nabrala po hiši in je bilo deloma že boleče pogrešano. Med predmeti so bili taki, katerih odtujitev je puberzver trdovratno zanikala, med njimi sladkornica iz kuhinje, krtača za lase, Applov daljinec, lepilni trak, telefonska slušalka in številne skodelice ter krožnički z neidentificirano vsebino. Med njimi so se znašle reči, za katere nismo domnevali, da so v poskusnih prostorih: zavojček polirnih robčkov, kravata izvajalca poskusa, poleno in prednje kolo, za katero puberzver ni vedela, kam spada.

Izvajalec poskusa se je usedel na posteljo, da bi si naredil zabeležke, in pri tem opazil konveksno izboklino na vzmetnici. Predvideval je, da se nekaj skriva pod posteljo in preveril. Dejansko je puberzver zatlačila pod posteljo posamične kose oblek in brisač.

“O redu tu ne moremo govoriti,” je pripomnil izvajalec poskusa, nakar je puberzver godrnjaje pričela vleči stvari izpod postelje in jih smiselno razvrščati.

Pozneje je izvajalec poskusa slučajno slišal telefonado, ko je puberzver prijateljici omenila pospravljalno akcijo. “V takšno veselje mu je bilo. Bom videla, kaj se bo zgodilo, če bom zdaj zanalašč vsak dan pospravila. To se mu bo čisto odpeljalo.”

Včasih izvajalec poskusa pomisli, da je on sam poskusni zajec in da pravzaprav puberzver eksperimentira z njim.


CIKLUS ŽIVLJENJA

Po mnenju združenja učiteljev biologije poskrbi znanje o ciklu citronske kisline za fenomenalno razumevanje celotnega univerzuma kot tudi posamično glede mitohondrijev. Nasprotno pa nepoznavanje cikla citronske kisline vodi naravnost v pekel. Pri čemer zdaj niti ne vem, če sploh obstaja združenje učiteljev biologije. Za vse, ki cikla citronske kisline niso nikoli razumeli, ostaja univerzum pač temna luknja, cikel citronske kisline pa mitska šolska muka. Pa vendar sem jih na svoji šoli nekaj poznal, ki so ga znali.

Kdor ga je obvladal, temu sta šla tudi matematika in čelo, in vedel je tudi, kje teče zajec, povrh tega pa še, zakaj in s kakšno povprečno hitrostjo. Vsi drugi, torej tudi jaz, smo bili odvisni od ilegalnih pomagal.

Torej: tozadevno kontrolko iz biologije bi lahko pisal pozitivno. Če ne bi šel med pisanjem na stranišče. Pri čemer je bilo butasto pravzaprav samo to, da sem si potem avtomatično umil roke. Del cikla citronske kisline, ki sem si ga zjutraj z mikro pisavo zapisal na zapestje pod ročno uro, je takoj izginil. Drugi del, ki pa sem si ga napisal na desno zapestje, je postal s tem nesmiseln. S polovico cikla citronske kisline si le stežka pameten. Ne moreš kar tako reči recimo: “Oh, krvni obtok v možganih so mi požrli prokarionti in ostale se le še tiste zadeve po sukcinatu.” Tega ti živ bog ne verjame. In tako sem za tole svojo polovico Krebsovega cikla dobil cvek. In to samo zato, ker sem tako higieničen tip in si nisem napisal pravega plonkceglca.

V plonkceglcih nisem nikoli pretirano blestel. Nekateri moji sošolci so si znali bistvene pritikline “De Bello Gallico” zapisati na papirček velikosti nohta na palcu. Ali pa interpretacijske zanke pri Rihardu Tretjem na zavojček, ki se ga je potegnilo iz kulija kot miniaturni zvitek papirja. Spretne dekline so si matematične formule zapisale na zgordnji del beder in so dvigovale kiklo, da bi si tam ogledale izračune prostornin piramid in tetraedrov. Kolega je v določenem trenutku šel pri straniščni ukani čez rob, saj tam ni skril kolega iz paralelke, temveč kar očeta, ki ga pač niso mogli izključiti iz šole. Z nostalgijo se spominjam teh srečnih dni in še do včeraj sem bil prepričan, da z današnjo šolo nimajo več kaj opraviti. Sodobni dijaki lahko ob delujočem internetu dobesedno telepatsko plonkajo.

Potem pa mi je v roke prišal jeans moje hčere. Hotel sem jo dati v pranje in sem preveril, da ni kaj ostalo v žepih. Naša puberzver tam hrani sila zanimive reči. Žvečilni, vozovnica za bus, sponka za lase, SIM kartica, plonklistek. Dejansko. Bil sem navdušen in zdaj ga imam na svoji pisalni mizi. Gre za opomnik v velikosti škatlice za vžigalice, ki vsebuje strukturo neke razlage. Mojstrovina krajšanja. S takim talentom bi lahko takoj nastopila prakso pri rumenem tisku. Karla je v različnih barvah z mikroskopsko pisavo označila, za kaj pri tej razlagi gre. Junak in antijunak, povzetek, in potem spodaj: “za kaj se gre”. In za kaj se torej pri tem gre? Gre za to, da je plonkceglc kot medij preživel vse šolske reforme in mu še zlepa ni odklenkalo. Tiskana beseda živi! Tako rekoč.

Takih pomagal pa sploh ne potrebujemo, če se držimo nasveta vodilnih raziskovalcev možganov in mojstrov pomnenja, in si v takih primerih sestavimo zvite spominske rebuse. V primeru cikla citronske kisline bi šlo nekako takole: A Citrone Iz Kleti So Seveda Fine Male Okrogline. Kar označuje: Acetil-CoA, Citronska kislina, Izocitrat, α-Ketoglutarat, Sukcinil-CoA, Sukcinat, Fumarat, Malat, Oksalacetat. Če bi to vedel pred 28 leti, bi bil danes vladar sveta.


BLOKIRANI BLOG

Prejšnji teden me je hčerka že četrtič odfrendala na Facebooku. Trikrat mi je s pomočjo preračunljivega primernega obnašanja uspelo, da se me je usmilila. Moje prošnje za prijateljstvo je vedno znova milostno sprejela in me opozorila, naj v bodoče držim svoj zoprni jezik za zobmi in naj se več ne vmešavam v njene pogovore s prijatelji s svojimi nepokornimi komentarji. In potem se je v sredo spet zgodilo. Kratko Karlino sporočilo, da je pa zdaj res konec, saj me je opozorila, in to ne enkrat in skratka konec. Kaj se je zgodilo?

Moram priznati, da se spet nisem mogel zadržati. Postal sem en komentar na debato, kjer je bilo govora o retardiranosti. Karla in druge puberzveri so se pogovarjali o tem, čigavi starši so bolj, manj ali sploh ne retardirani. Karla je s tem v zvezi postala, da njen stari (torej jaz!) po novem nosi copate. Mislim, kaj bi lahko bilo še bolj retardirano? Osemnajst odraščajočih se je strinjalo s pomočjo lajkov. In potem sem tudi jaz rahlo užaljeno nekaj odgovoril, saj zato so vendar ta komentatorska polja tudi tu. Napisal sem: “Vsi vi skupaj ste eni mali retardiranci.” Tjah. In tako sem si zapečatil svojo usodo.

In ja: nosim copate. Petinštirideset let imam in zebe me v noge. Prej sem bil kaveljc, zdaj sem zastarela alpska korenina. Najbrž se mi slabša prekrvavitev. Razpad se začenja. Pa ne mislite, da sem ponosen na svoje šlape. Dolgo sem se jih branil. Sara je po netu iskala modele, ki niso totalno grozni, pa vseeno grejejo tace. Ne mine dan, da se ne bi ozrl navzdol in se zgrozil: bog se me usmili, kam sem prišel! In potem se zvlečem v kuhinjo in se veselim s toploto pogojene gibljivosti svojih prstov na nogah.

Mogoče sem res en stari retardiranec. Ampak potem sem vsaj takšen s toplimi nogami. Vprašanje je namreč: ali naj se raje vse življenje prekladam naokoli s prezeblimi nogami, samo da si lahko potem rečem: “Estetsko sem nenadkriljiv!”

Za koga le? Saj me nihče ne vidi.

Saj vem, najbrž se ne bi smel tako zapustiti. Karl Lagerfeld je enkrat izjavil: “Kdor nosi tekaške hlače, je izgubil nadzor nad svojim življenjem.” Ampak tudi on ni več najmlajši in sigurno ga vedno bolj zebe v noge. Gotovo nosi tople šlape. In kar si lahko privošči ta klovn, to si lahko jaz še toliko bolj.

Potem ko me je Karla odklopila, sem ji mejlal. Tarnal sem, rotil, grozil in pošiljal neštete esemese s prošnjami, naj me spet sprejme v svoj krog, pa sem dobival: “Ne, oči.” Tako se najbrž počutiš, ko te otroci strpajo v dom v Spodnje Rovte.

Tik preden se je zame zaprlo okno Facebooka moje hčere, sem še videl en njen post. Povabila je vse svoje prijatelje, naj berejo njen blog. Naša puberzver piše weblog. Da bi se dokopal do njega, ji moraš poslati sporočilo, potem pa ti ona pošlje link. A mene je zavrnila. Iz svoje sobe mi je poslal mejl, po katerem naj si vse skupaj nekam gladko vtaknem in kaj sploh ves čas toliko težim. Pa je čisto preprosto: bojim se, da piše kaj o meni. Pa sem potem preko Facebooka pisal njenim prijateljicam in jih prosil za link do njenega bloga. Odgovorile so, da jim je kaj takega strogo prepovedano. Potem pa mi je Teja (ime sem zaradi varovanja njene zasebnosti spremenil) povsem brez komentarja poslala prvo objavo na njenem blogu. Potem mi je postalo marsikaj jasno.

 Karla je zapisala: “Super, da ste tuki. Od danes vas bom osrečevala z glam poročili. Jasno mi je, da net ni kaka privatna scena. Prej ali slej pride vse na dan. Ampak samo eden je, ki pa tega bloga res ne sme brati: moj foter. Ker on je namreč glavni karakter. On in njegovi copati. Hahaha! Prosil vas bo za link do te strani. Hvalil vas bo in se po možnosti izdajal za koga drugega. Ne nasedite mu, ker sicer: ne bom več pisala!”

Ni čudno, da so tako stiskali rit. Ampak enkrat bom že prišel do tega linka. Pa če moram Karli svoje copate pomoliti pod n