Bralna pokušina

Ko očka vprašam, kaj se je po njegovem zgodilo z mamo, mi gre najbolj na živce, da vedno reče: „Moraš razumeti, da ti nisi nič kriva, to je najbolj pomembno.“ Verjetno ste opazili, da ga nisem vprašala tega. Če malo bolj pritisnem nanj, pa pove še to, kar mi gre skoraj enako na živce: „Resnica je zapletena. En sam človek ne more nikoli vedeti vsega o drugem človeku.“ 

Mami je dva dni pred božičem izginila kot kafra, ne da bi
mi povedala. Jasno, da je zapleteno. Ampak samo zato, ker je zapleteno, samo zato, ker misliš, da ne moreš nikoli vedeti vsega o drugem človeku, še ne pomeni, da ne bi mogel poskusiti. 

Ne pomeni, da jaz ne bi mogla poskusiti. 

Pri večerji sem se nekako pregrizla skozi očkove in mamine izlive „Tako sva ponosna nate“ in „Naša pametna punca,“ dokler se ni vse skupaj poleglo. 

„Saj vesta, kaj to pomeni,“ sem rekla. „Vesta, da to pomeni nekaj zelo pomembnega?“ 

Mami in očka sta se namrščila in spogledala z vprašaji v očeh. „Se ne spomnita?“ sem rekla. „Ko sem začela hoditi na Galer 

Street, sta rekla, da lahko za darilo za maturo dobim vse, kar hočem, če prinesem same najboljše ocene.” 

„Se že spomnim,“ je rekla mami. „To sva rekla zato, da bi že enkrat nehali razpravljati o poniju.“ 

Ponija sem hotela, ko sem bila še majhna,“ sem rekla. „Zdaj bi rada nekaj drugega. Bi rada vedela, kaj?“ 

„Ne vem,“ je rekel očka. „Bi rada vedela?“ 

„Družinski izlet na Antarktiko!“ Izpod mize sem privlekla bro- šuro. Že ves čas sem sedela na njej. Bila je iz potovalne agencije, ki organizira križarjenja v eksotične kraje. Odprla sem na strani z Antarktiko in jima jo podala čez mizo. „Če bomo šli, moramo iti za božič.“ 

„Ta božič?“ je rekla mami. „Se pravi, čez en mesec?“ Vstala je in začela tlačiti prazne škatle za hrano nazaj v vreče, s katerimi so jih dostavili. 

Očka se je že globoko zatopil v brošuro. „Takrat je tam poletje,“ je rekel. „To je edini letni čas, ko je sploh možno iti tja.“ 

„Ker poniji so tako ljubki.“ Mami je zavezala ročaje v vozel. „Kaj praviš?“ je očka pogledal mami.
„Ne bo to zate ravno ob najbolj nepravem času zaradi službe?“ 

ga je vprašala mami.
„Ravno zdaj se v šoli učimo o Antarktiki,“ sem rekla. „Prebrala 

sem dnevnike vseh raziskovalcev in ravno pišem seminarsko nalogo o Schackletonu.“ Začela sem poskakovati na stolu. „Ne morem verjeti. Nobeden od vaju še ni rekel ne.“ 

„Jaz čakam, da boš ti,“ je očka rekel mami. „Ti ne maraš poto- vanj.“ 

„Jaz čakam, da boš ti,“ je odgovorila mami. „Ti imaš delo.“

„O, moj bog, to pomeni ja!“ Skočila sem s stola. „To pomeni ja!“ Moje veselje je bilo tako nalezljivo, da se je Ice Cream zbudila in začela lajati in dirkati častne kroge okoli kuhinjske mize. 

„Pomeni to ja?“ je očka vprašal mamo in preglasil pokljanje plastičnih škatel za hrano, ki jih je tlačila v smeti. 

„To pomeni ja,“ je rekla.
 …

Torek, 16. november 

Pošiljatelj: Bernadette Fox Prejemnik: Manjula Kapoor 

Manjula,
zgodilo se je nekaj nepričakovanega in zelo bi bila vesela, če bi 

lahko zame opravila še nekaj dodatnih ur. Kar se mene tiče, mi je najino preizkusno obdobje tako rekoč rešilo življenje. Upam, da najin dogovor ustreza tudi tebi. Če ti, mi sporoči čim prej, prosim, ker me čaka velik projekt, pri katerem bi potrebovala malo tvoje hindujske magije. 

No, prav, bom nehala s skrivalnicami. 

Kot veš, imam hčerko, ime ji je Bee. (Zanjo naročaš zdravila in biješ neustrašni boj z zavarovalnico.) Kot kaže, sva ji z možem nekoč obljubila, da si bo lahko zaželela karkoli, če bo maturirala s samimi peticami. In zdaj so same petice tu – oziroma sami P-ji, bi morala reči, saj je Galer Street ena tistih progresivnih šol, ki menijo, da ocene spodjedajo samozavest (upam, da jih v Indiji nimate). In kaj si je zaželela Bee? Da bi šli na družinsko potova- nje na Antarktiko. 

Milijon razlogov je, zakaj nočem na Antarktiko, ampak glavni je gotovo ta, da bi zaradi tega morala iz hiše. Zdaj si najbrž že ugotovila, da mi ni kaj dosti do tega. Ampak Bee ne morem odreči potovanja. Res je pridna. Boljši človek je kot midva z Elgiejem in še deset drugih skupaj. Poleg tega se je za naslednjo jesen prijavila v internat in zaradi prej omenjenih petic jo bodo tudi sprejeli, seveda. Hopla, hotela sem reči P-jev. Tako da res ne bi bilo pošteno, če bi ji odrekla. 

Na Antarktiko je mogoče priti izključno z ladjo za križarjenje. In tudi najmanjša ima kapaciteto 150 potnikov, kar pomeni, da bom ujeta s še 149 ljudmi, ki me bodo ves čas spravljali ob živce s svojo neotesanostjo, odpadki, kretenskimi vprašanji, neneh- nim jamranjem, čudaškimi prehranskimi zahtevami, dolgoča- snim čvekanjem itd. Še huje pa bo, če se bodo začeli zanimati zame in v zameno pričakovali običajno duhovičenje. Panika me zgrabi že, če samo pomislim na to. Malo socialne anksioznosti ne škodi, kajne? 

Če ti posredujem vse potrebne podatke, bi lahko prosim ti prevzela vso papirologijo, kar se tiče viz, letalskih kart in vsega drugega, kar je potrebno, da nas tri spraviš iz Seattla na belo celino? Bi imela čas za to? 

Reci ja, 

Bernadette 

Oh! Pravzaprav že imaš številko kreditne kartice za plačilo letala, potovanja in opreme. Kar pa se tvojega plačila tiče, te pro- sim, da si ga izplačaš neposredno z mojega osebnega računa. Ko je Elgie prejšnji mesec na izpisku Visa kartice opazil izplačilo za tvoje delo – čeprav ni šlo za veliko denarja – ni bil ravno navdu- šen nad tem, da sem najela virtualno pomočnico iz Indije. Rekla sem mu, da ne bom več koristila tvojih storitev. Tako da, če je le mogoče, obdrživa tole romanco zase, Manjula.